Iz kje se je komunizem priplazil med Slovence in kako?

Iz kje se je komunizem priplazil med Slovence in kako? - Razmišljanje Franca Glavača koncem leta 1943, z naslovom: Slovenci v ognju revolucije.

Slovenci v ognju revolucije.

Leta 1941, 1942 in 1943 pomenijo Slovencem dobo težkih preizkušenj in grenkega trpljenja. V teh letih je namreč na slovenski zemlji divjala krvava borba, kakršne zgodovina našega naroda ne pomni od avarskih in turških časov sem. Po dolgi krizi, čeprav je marsikdo ni opazil, je izbruhnila z vso silo na dan skrbno prikrivana komunistična revolucija in vrgla narod v krvavo medsebojno borbo. Poleg velikega števila ugaslih življenj je ta revolucija povzročila ogromno materialne škode, moralno pa razklala narod v dva tabora, ki se bosta mogla zopet zediniti šele po mnogih krvavih žrtvah.

V letih pred izbruhom velike vojne smo živeli v prepričanju, da komunizma v Sloveniji tako rekoč ni, da je komunistična revolucija pri nas nemogoča. Le bolj daljnovidni možje, med katerimi je treba omeniti predvsem prerano umrlega profesorja Ernesta Tomca, so se zavedeli pomena majhnega, a vendar železno organiziranega in discipliniranega števila komunističnih pristašev. Toda njihov svarilni glas je bil le glas vpijočega v puščavi. Tako je profesor Tomec kot voditelj katoliškega dijaštva že 1. 1932. postavil na prvo mesto »mladčevskih obljub« oni tako osporavani in zasovraženi stavek: »Ali se zavedate, da pomeni organizirani komunizem največjo nevarnost sedanjega časa..«, za kar je žel ne samo začudenje, temveč tudi posmeh, celo več, skoraj do konca svojih dni se prav zaradi te svoje daljnovidnosti ni mogel izmotati iz borbe z lastnimi ljudmi. Čuječnost ljudi je bila uspavana in kdor je to spečnost hotel razdreti ter klicati k orožju, je bil zlasti v očeh vladajočih literarnih in kulturnih krogov ozkosrčnež, fanatik in bedak. Na ovitku knjige »Zakaj nismo krščanski socialisti«, ki jo je spisal 1. 1937. France Pernišek prav na pobudo in s pomočjo profesorja Tomca, je naslikana goreča vas, spredaj pred vasjo komunistična milica, ki strelja ljudi v masah, zgoraj pa obraz človeka, ki gleda sedaj tako kruto sodobni prizor z zavezanimi očmi in pravi: »Vi vidite vse rdeče, jaz nič!«

»Vi vidite vse rdeče, jaz nič!« To je točen izraz miselnosti, ki je glede komunizma vladala v slovenskem javnem mnenju pred veliko vojno. »Revolucija v Sloveniji sploh ni mogoča!« Toda revolucija je kljub temu izbruhnila z nezaslišano silovitostjo in pustoši slovensko domovino. Kako se je moglo vse to zgoditi?

I.

Okoliščine za razvoj boljševizma na Slovenskem so bile v obdobju med obema vojnama kar se da ugodne. Na političnem polju je stala v ospredju strastna borba med masonstvom in katolištvom, kar se je na zunaj istovetilo z borbo med tako imenovanim jugoslovanskim integralizmom ter med slovenskim avtonomizmom. Komunizem je medtem neopazno, za hrbtom obeh taborov, zasejal seme revolucije. Svobodomiselstvo je izgubilo svojo notranjo idejno opravičenost kmalu po svetovni vojni ter začelo iskati novih miselnih oblik za svojo opredelitev. Trumoma se je začelo oklepati marksizma in toniti v vrstah aktivnih pristašev komunističnega naziranja. Tudi med pristaše — čeprav maloštevilne — nekaterih katoliških ustanov, zlasti delavskih in inteligenčnih, je vdrla miselnost boljševizma in si jih osvojila. Dočim je na zunaj še vedno grmela borba med raznarodovalnimi nameni unitarizma ter med avtonomistično pojmovano slovensko zavestjo, se je v ozadju že zbirala kompaktna in sfanatizirana masa pristašev revolucije, v mirnem zavetju izdelovala svoj program ter jeklenila svoje člane. To zbiranje je pospeševal vedno večji vpliv kulturnega boljševizma, ki je skoraj v celoti zamenjal svobodomiselno ideologijo in se razpasel v nekaterih kulturnih krogih in prosvetnih ustanovah, na splošno med delom inteligence in inteligenčnega naraščaja. Na univerzi so si sledile stavke druga za drugo, komunistična dijaška društva so rasla kakor gobe po dežju; književne založbe so širile boljševizem med širše mase, literarne revije pa ga plodile med intelektualci. Večina predvojnih knjižnih založb je bila v rokah kulturnega boljševizma, ki so razkrajale moralno tradicijo ljudstva in ga neopazno uvajale v komunizem.

Tudi na organizacijskem področju je ob spečnosti in brezbrižnosti drugih komunizem osvajal postojanko za postojanko. Medtem ko smo svoje energije trošili v borbi za golo priznanje, da smo Slovenci narod in ne pleme, so se delavskega sloja polastile komunistične organizacije, ne izvzemši »Jugoslovanske strokovne zveze«, ki je na zunaj veljala sicer za organizacijo krščanskih delavcev. Nekaj podobnega se je godilo tudi po drugih delovnih stanovih, če izvzamemo kmečkega, kjer je bil odpor proti komunizmu najbolj kompakten. Pri inteligenčnem naraščaju smo komaj rešili večji del katoliško usmerjene mladine, dočim je svobodomiselno dijaštvo v večini utonilo v poplavi kulturnega boljševizma.

Med tako pripravljeno in razrahljano maso ni bilo težko razviti bojne komunistične organizacije, zlasti ko so vodstvo komunistične stranke prevzeli mlajši in potisnili ob stran starejše predstavnike, zagovornike »razbojniškega« komunizma.

Ti mlajši so se nekateri izšolali v Moskvi in se tam navzeli vse tiste spretnosti, ki jih je pozneje odlikovala, ko je revolucija nastopila svojo pot. Bili so to predvsem: Kardelj, Kidrič, Baebler, Kuhar, Leskošek itd. Preobrat v vodstvu komunistične organizacije datira torej nekako v leto 1935/36, ko se je uveljavila »moskovska mladina«.

Od takrat naprej se začenja čutiti v delovanju komunistov nov zagon, neprimerno bolj prekanjena taktika, ki jo v glavnem odlikujejo te-le poteze: taktika indirektnega in legalnega delovanja, taktika zbiranja vseh levičarskih sil pod vodstvom komunistične stranke, pridobivanje kulturnih krogov in ustanov, sistematično šolanje komunistične udarne elite in od 1. 1938. priprava za dejanski nastop komunističnih borcev.

L. 1935, je bil namreč v Moskvi poleg drugih znamenitih kongresov tudi kongres zveze komunistične mladine (SKO). Ta kongres pomeni prelom v zgodovini komunističnega delovanja zlasti na Balkanu. Na kongresu so bile izdelane direktive za ostvaritev organizacij komunistične mladine, ki so se potem z vso doslednostjo izvajale tudi pri nas. Že v teh direktivah stoji navodilo za pripravo oborožene vstaje pod vodstvom komunistične stranke.
 
Polnomočje za Slovenijo je dobil Edo Kardelj, bivši ljubljanski učiteljiščnik, moskovski »pravovernik«, ki še danes dejansko vodi vso akcijo komunizma ne samo v Sloveniji, temveč na vsem ozemlju prejšnje države. S svojim kadrom, prežetim s fanatizmom, se mu je posrečilo reorganizirati pokret komunizma in ga postaviti na proučen sistem, ki je takoj začel kazati vidne učinke. Članstvo se je pomnožilo, tako da je komunistična stranka štela ob izbruhu vojne, to je okrog 1.1940., že kakih 8000 članov, sposobnih za borbo z orožjem. V resnici odgovarja to število številčnemu stanju komunistov v juniju 1.1942., ko je bil komunizem v dobi do italijanske kapitulacije na višku svoje moči.

Učinki nove smeri v komunističnih pripravah niso izostali. Komunistično delovanje se je nekako legaliziralo in dobilo zakonit videz. Tako pišejo »Direktive srednješkolskog komiteta Skoja« 1.1936.: »Oblika masovnega dela mora biti legalna.., treba je zavzeti taktiko indirektnega upora ... prekiniti z dosedanjo taktiko nelegalnega delovanja in svoje misli izražati v legalnih člankih in v legalnih dopisih...« S to novo taktiko se je vrgla komunistična stranka na delo.

L. 1938. se je pri nas že začrtala oblika bodočega nastopa revolucijskega delovanja. Takrat so dobili zastopniki komunizma navodilo, da začno pripravljati oboroženo vstajo, ki naj se izvede ob izbruhu sovražnosti med Nemčijo in boljševiško Rusijo. »Osvobodilna fronta« se je v jedru osnovala že torej najmanj tri leta pred dejanskim nastopom. Ko je izbruhnila vojna med Nemčijo in boljševiško Rusijo, je pripravljeni organizaciji bilo treba dati le znak za začetek udejstvovanja.

Kako se je mogla komunistična organizacija v predvojni Jugoslaviji, ki je veljala za strogo antikomunistično državo, razviti do take učinkovitosti? Vzrokov je veliko, naštejmo jih nekaj.

Predvsem je bila napaka v tem, ker se je preganjalo le direktno rovarjenje komunistov, dopuščalo pa se je indirektno. Komunistična stranka je uvidela to slabost, si privzela metodo indirektnega delovanja ter na ta način neovirano pripravljala pot revoluciji. Komunistični tisk je bil prepovedan, dovoljeval pa se je marksistični. Komunizem je bil na državnem indeksu, marksizem pa se je smel svobodno širiti. Lenin se ni smel hvaliti ali razlagati, Marx in njegovi učenci pa so se smeli poveličevati. Boljševizma nisi smel širiti, lahko pa si širil kulturni boljševizem. Prav tako nisi smel širiti komunizma, pač pa si smel neovirano govoriti ali pisati o dialektičnem materializmu. Borba proti komunizmu se je torej sprevrgla v neučinkovito burko, medtem ko si je boljševizem osvajal postojanko za postojanko.

Po 1. 1935. se je središče komunistične organizacije premaknilo iz delavskih vrst v inteligenčne kroge. Nositelji komunistične ideje so postali intelektualci. Zatiranje komunizma od strani države pa se je še vedno izvajalo po zastarelih metodah, ki so pobijale prejšnji, a sedaj že preživeli »razbojniški komunizem«. Intelektualci so bili nedosegljivi tem bolj, čim višji položaj so imeli v državi. Malo je pomagalo izolirati navadne člane, medtem ko so voditelji bili nedotakljivi. In vendar je sedanji poskus revolucije sad boljševiške inteligence in ne delavskega proletariata!

Ni treba omenjati, da je boljševizem silno pospešila laizacija javnega življenja, ki so jo v predvojni Jugoslaviji netili zlasti centralistični režimi. Ta je imela za posledico boljševizacijo mladine. Zlasti srednješolska mladina se je kar zakonito uvajala v boljševiško ideologijo.

Slovenski katoličani, ki so bili v prvi vrsti poklicani, da izvedejo odpor proti revolucijskim namenom komunizma, so bili takrat paralizirani od treh silnic. Najprej so v velikem delu podlegli nekemu nezdravemu spiritualizmu in bili mnenja, da je organizacijsko delo s stališča pravega krščanstva zgrešeno. To mnenje se je izoblikovalo v križarskem gibanju in v strujah, ki so se pozneje razvile iz tega gibanja. Posledica je bila, da smo se predajali nestvarnemu spiritualizmu, zanemarjali pa organično zbiranje in izpopolnjevanje. Seveda je bila ta miselna zmota le voda na mlin komunizma, ki je že spravil, v pogon silovitost svoje organizacije in na svojem pohodu zaradi organizacijskega razkroja med katoličani ni našel sebi enakovrednega nasprotnika. Kar je bilo še organičnega, je bilo zastarelo in spričo modernih organizacijskih metod komunizma neučinkovito. Dalje je preprečilo uspešen odpor iskanje srednje poti, ki je zajelo zlasti del katoliških intelektualcev. To stremljenje in prizadevanje po spravi med komunizmom in krščanstvom je v korenini zamorilo antikomunistično udarnost, obenem pa pognalo marsikoga v objem komunizma samega. Dokazovanje, da sta si komunizem in krščanstvo nespravljiva nasprotnika, je bilo zaradi trmoglavosti ali včasih celo zaradi politične preračunanosti nosilcev te pogubne ideologije kakor udarec v prazno. Kot praktičen in najbolj viden zaključek tega je bila poleg splošne ohromitve spojitev pristašev srednje poti s komunisti ob nastopu revolucije (Kocbek, Zarjani, Jugoslovanska strokovna zveza itd.).

Končno je onemogočal uspešen odpor proti komunizmu razkroj enotnosti v razne frakcije in legalizacija tega razkroja tako na narodnem kakor na idejnem področju. Ob strnjeni, enotni in disciplinirani akciji komunistične stranke so bili katoličani »zakonito« razcepljeni v razna gibanja in pokrete, ki so v medsebojnih borbah trošili vse tiste energije, ki bi se bile morale uporabiti proti skupnemu sovražniku.

To je nekaj najbolj vidnih vzrokov, ki so olajšali porast komunistične moči ali pa mu odprli vrata na stežaj v nasprotne vrste pred veliko vojno.

II.

V začetku revolucije konec junija 1941 pa je nastopil še eden, najvažnejši činilec, ki je odločilno vplival na razvoj komunizma. Ta činilec je bila italijanska vojaška okupacija. Politika italijanske kraljeve vojske v Sloveniji je namreč najprej načrtno dopuščala organiziranje komunističnega gibanja, pozneje pa stopila z njim v prikrito zvezo.

Dogodki, ki so značilni za čas od 22. junija 1941 pa do danes, so bolj ali manj znani. Takoj po vstopu Sovjetske Rusije v vojno se je začela po Sloveniji, zlasti po  Ljubljanski pokrajini, na široko organizirati »osvobodilna fronta«. Snovali so se razni tajni odbori, nabirali pristaši, delili letaki in brošure, ki so vsi pozivali na borbo proti okupatorju v okviru in pod vodstvom »osvobodilne fronte slovenskega naroda«. Nihče ni vedel, kdo prav za prav predstavlja vodstvo tega gibanja. Če si o tem koga vprašal, je odgovoril, da pač nevarnost ne dopušča, da bi smela biti znana imena voditeljev. Toda razne okoliščine so že v začetku razodevale, da je Osvobodilna fronta le zunanji izraz komunistične stranke, Da bi si nadeli čim večji videz nacionalnega gibanja, so komunistični voditelji pritegnili v tako imenovani vrhovni plenum častihlepne ljudi iz raznih političnih skupin, medtem ko so dejansko vodstvo imeli sami. Mnoge je premamil sijaj propagande in pa nacionalni plašč Osvobodilne fronte, ko so se ji pridružili. Kmalu so komunisti proglasili za narodnega izdajalca vsakogar, kdor bi nasprotoval njihovemu gibanju. Osvobodilno fronto so slovesno razglasili za edinega narodnega predstavnika Slovencev. Dočim so se nositelji javnega življenja v prejšnji državi postavili na pravilno stališče lojalnosti nasproti okupacijskim oblastem, je Osvobodilna fronta proglašala lojalnost za izdajstvo ter hujskala ljudi na aktiven upor. Že to je bil najboljši dokaz, da je gibanje bilo le krinka komunistične stranke. Središče vsega delovanja je bila Ljubljana. Od tu so voditelji komunizma razpredali svoje mreže po vsej Ljubljanski pokrajini ter na ozemlje, ki je bilo pod nemško okupacijo. Vse to so še vedno delali pod pretvezo narodnoosvobodilnega gibanja, da bi ljudem vrgli pesek v oči in jih čim več privabili v svoje vrste.

Komunistična akcija je bila v prvih mesecih živahna zlasti v Ljubljani. Na deželi so se istočasno pojavile oborožene jedrne skupine, ki so zbirale orožje in sprejemale rekrute. Orožja je po razsulu jugoslovanske vojske ostalo veliko. Skoraj vsega so nakopičili po svojih tajnih skladiščih pristaši komunizma.

Tako Ljubljano kakor deželo je od 22. junija dalje zasula povodenj propagande. Najprej se je ta propaganda trudila, da bi vzela ugled vsem dosedanjim voditeljem javnega življenja: bivšim politikom, duhovščini, vodilnim intelektualcem, županom in sploh vsem tistim, ki so v javnosti kaj pomenili, a niso podlegli vplivu Osvobodilne fronte. S tem je dosegla, da so ljudje zamrzeli tiste predstavnike, ki so jim prej izročali svoje zaupanje, ter postali voljno gnetivo v rokah komunističnih voditeljev. To je bila prva faza komunistične propagande. V naslednji fazi je bila agitacija za vstop v Osvobodilno fronto, v tretji, od zgodnje pomladi 1942 dalje, pa za vstop med »partizane«, borce na terenu. Propagando so izvajali s tiskom, ustno in nekaj časa tudi po tajni radijski oddaji. S tiskom so preplavili Ljubljano in deželo. Vodilno glasilo je bil »Slovenski poročevalec«, na ciklostil razmnožen list, ki je veljal za uradni časopis Osvobodilne fronte in ki je bil že pred vojno glasilo komunistične stranke. Dalje je širila komunistično propagando še vrsta drugih podtalnih časopisov in množica letakov, ki so jih komunisti trosili po ulicah in vežah, po pisarnah in uradih, po kavarnah, gostilnah in po privatnih stanovanjih. Po deželi so jih razširjali tajni komunistični kurirji ali pa oboroženi partizanski oddelki.

Dobro je služila komunizmu tudi ustna propaganda, ki so jo znali spretno organizirati zlasti v Ljubljani. Prirejali so se predavateljski krožki in tečaji, ki so vežbali pristaše, obenem pa širili propagando. Vsa Ljubljana je bila prepredena s tem propagandnim omrežjem, po deželi pa so kljub ogromni množici italijanskega vojaštva hodile partizanske tolpe od kraja do kraja, tako rekoč neovirano, zbirale ljudi nasilno h komunističnim mitingom ter jih poučevale v komunistični ideologiji.

Istočasno s propagando se je izvajala velika prispevalna akcija za namene Osvobodilne fronte. Pristaši komunizma so nabirali kakor nekak davek denar pri vseh slojih prebivalstva, pri bogatinih in pri revežih, in če ni šlo zlepa, so izsiljevali z grožnjami. Prav tako so izsiljevali razno blago, kakor obleko, odeje, čevlje, hrano, zdravniški material ter vse to pošiljali v tajna komunistična skladišča.

S tako propagando je komunistična stranka dosegla, da so se s svojimi simpatijami pridružili Osvobodilni fronti mnogi, ki sicer za odkrit komunizem ne bi bili navdušeni.

K pripravi komunistične revolucije je spadala tudi odstranitev vplivnih nasprotnikov. V jeseni 1. 1941. so se začeli atentati in umori, ki so se na spomlad razširili iz Ljubljane na deželo. Umori so se začeli takrat, ko je komunistična propaganda prepričala ljudi, da je vsakdo narodni izdajalec, ki nasprotuje Osvobodilni fronti. V Ljubljani so komunisti izvršili 49 umorov, na deželi se število zahrbtno ubitih še ne da oceniti; sega pa v tisoče. Med bolj znanimi žrtvami v Ljubljani so: Franc Emmer, Avgust Praprotnik, Jaroslav Kikelj, Franc Župec, prof, dr. Ehrlich, Ivo Peršuh, Fortunat Majdič, Kazimir Kukovič, ban dr. M. Natlačen. Poskušena sta bila atentata tudi na sedanjega predsednika pokrajinske uprave generala Rupnika in na upravnika policije dr. Hacina, a nista uspela.

V zgodnji pomladi 1. 1942. je komunistična stranka dala povelja za širšo mobilizacijo svojih borcev. Ti so se nabirali predvsem iz Ljubljane ter iz večjih podeželskih središč, kakor: Novo mesto, Ribnica, Višnja gora, Trebnje, Cerknica itd. Zelo močno so bili zastopani begunci iz Štajerske in Gorenjske. Mobilizacija se je izvršila zato, ker so komunistični voditelji pričakovali za konec 1.1942. odločilno zmago Sovjetske Rusije. Kmečki element se je tej mobilizaciji najmanj odzval. Največ je bilo inteligence, polinteligence in delavstva, tako da je partizanska revolucija v Sloveniji plod in delo predvsem ljubljanskega izobraženstva. Ko se je komunistična organizacija na terenu izpopolnila, to je v začetku poletja 1942, je revolucija zadivjala z vso silovitostjo po Ljubljanski pokrajini.

III.

Vse, kar se je od takrat naprej zgodilo, je javnosti precej znano. Slovenci so bili prepuščeni na milost in nemilost na eni strani podivjanim komunističnim tolpam, na drugi strani pa krutim represalijam italijanske kraljeve vojske, ki se je hote znašala nad nedolžnim prebivalstvom. Namesto da bi preganjala komunistične tolpe in zopet uvedla mir v deželo, je začela z masovnimi internacijami mirnega prebivalstva. V Ljubljani je ob prazniku sv. Petra in Pavla 1942 polovila okrog 5000 mladih ljudi in jih odpeljala v neznosna koncentracijska taborišča v Gonarsu, v Padovi, v Reniciju, na Rabu. Znano je že sedaj, da je komunistična stranka bila obveščena o aretacijah nekaj dni prej, tako da so se mogli njeni pristaši poskriti. V vojašnici, kjer se je vršila izbira, so stali ob strani kraljevim karabinjerjem komunistični zaupniki in izločali svoje ljudi. Tako je bila v koncentracijska taborišča odpeljana skoraj vsa  antikomunistična ljubljanska mladina, ki je nato hirala in umirala v internaciji. Pozneje se je ugotovilo, da je to podlost kraljeva italijanska vojska naredila načrtno in sporazumno z vodstvom komunistične stranke. Podobno je bilo na deželi. Medtem ko so v masah padali naši  najboljši možje in fantje od komunističnih krogel, je kraljeva vojska pod poveljstvom izdajalskega generala Robottija po drugi strani praznila vasi in odganjala na tisoče mirnega prebivalstva v Italijo — lakoti in smrti naproti, nasproti komunistom pa bila v glavnem le v rahli defenzivi.

Kako se je mogla zgoditi ta nezaslišana mednarodna podlost? Zakaj ni italijanska kraljeva vojska po svoji dolžnosti skrbela za red in varnost v deželi, temveč jo prepustila revoluciji? Morda zaradi tega, ker so italijanski generali že takrat računali na izdajo zaveznika ter zato pospeševali revolucijsko delovanje v zasedenih deželah, ki naj bi pozneje zaposlilo zaveznikove sile. Brez dvoma je bil to glavni motiv pri poveljniku armadnega zbora Robottiju in njegovem vsemogočnem in korumpiranem zaupniku kapitanu Tornariju, ki je bil Robottijev izvedenec za slovenske zadeve. Že ob začetku okupacije je kraljeva italijanska varnostna služba storila glede komunizma potezo, ki je spravljala ljudi v začudenje. Tedaj so se namreč komunistični voditelji vrnili iz svojih skrivališč v Ljubljano. Bila je edinstvena prilika, da se odreže komunizmu glava. Italijanska varnostna služba je res v eni noči polovila okrog 30 glavnih voditeljev, med njimi oba Tomšičeva, Borisa in Sergija Kraigherja, Feda, Lea in Oskarja Kovačiča, Leskoška, Ocepek Angelo itd. Toda takoj nato so bili izpuščeni prav vsi. Brž ko so prišli na svobodo, so se ponovno poskrili in začeli mrzlične priprave za revolucijo. Dokazano je tudi, da so višji zastopniki kraljeve vojske in varnostne službe delali že od začetka roko v roki z vodstvom komunistične stranke. Najbolj tipičen za to je primer poveljnika kr. karabinjerjev v Ljubljani majorja D'Amata, ki je bil najtesneje povezan z vodstvom Osvobodilne fronte preko Emilije Krepsove, žene načelnika komunistične obveščevalne službe dr. Vita Kraigherja. Emilija Krepsova je bila torej žena načelnika komunistične obveščevalne službe ter istočasno najboljša znanka poveljnika italijanske varnostne službe! Večje ironije si ne moremo misliti. Nič čudnega torej, če je z masovnimi internacijami v Ljubljani kraljeva italijanska oblast odstranila večino antikomunistične mladine, saj je aretacije pripravilo in vodilo poveljstvo kr. karabinjerjev! Podobne razmere so bile tudi pri drugih vojaških ali vojaško-policijskih funkcionarjih, kakor recimo pri načelniku OVRE Onisu, ki je imel najboljše zveze z ženo znanega vodilnega komunista inž. Baltiča. Prijateljica visokega komunističnega funkcionarja in trgovca Romana Goloba je bila istočasno v dobrih zvezah z višjimi oficirji iz Robottijevega štaba in posredovalka med komunističnim štabom in italijansko kraljevo vojsko. Kapitan Tornari, Robottijev zaupnik in svetovalec, je bil obdan z mladimi komunističnimi zaupnicami ter neutrudljiv ljubavni gost v razvpitih komunističnih družinah, istočasno pa je bila njemu podrejena slovenska antikomunistična milica. Tornari je bil član italijanske špionažne službe, v kateri je aktivno sodeloval do konca Jugoslavije tudi voditelj komunizma — Lovro Kuhar. Razumljivo torej, zakaj se je Lovro Kuhar tako svobodno kretal po Ljubljani in zakaj je general Robotti brez vsakega spremstva pohajal po ljubljanskih ulicah, medtem ko so Slovenci padali pod komunističnimi kroglami. Še bolj očitno je bilo sodelovanje med komunisti ter med italijansko kraljevo vojsko na deželi, zlasti na področju okrog Novega mesta. Tu so dobili komunisti določeno cono, kjer so se smeli svobodno nastaniti in kjer jih niso smeli Italijani nadlegovati, in kamor ni smela tudi protikomunistična milica. Duša vsega sporazuma s partizani v okolici Novega mesta je bil general Cerrutti in njegovi vojaški sodelavci.

Tako je italijanska kraljeva vojska ne samo zanemarila svojo dolžnost glede varnosti in reda v okupirani deželi, dolžnost, ki ji je pripadala po mednarodnem pravu, temveč se celo zavestno zvezala s socialnimi prekucuhi ter pahnila deželo v revolucijo. Proti komunistom je povzela samo eno večjo ofenzivo, ki se je končala z razbitjem komunistične glavnine na Kočevskem Rogu meseca avgusta 1942. Toda te zmage ni izkoristila. Šlo ji je samo za to, da zmanjša zdaj že preveliko komunistično moč, ne da bi jo uničila. Njeno stališče se je izrazilo dosti jasno že v pozni jeseni 1941, ko so se začeli v Ljubljani atentati na vplivne Slovence. Takrat so badoglijevske oblasti prepustile prebivalstvo komunističnemu terorju, ne da bi resno posegle vmes in ne da bi prebivalstvu pustile pravico samoobrambe. Za morilci ni bilo ali sploh nobenega poizvedovanja, ali pa je bilo samo navidezno. Ko je bil ubit Franc Emmer, je prišel karabinjerski brigadir le pogledat stanovanje, poizvedbe za morilci pa ni izvršil nihče, ne takrat, ne pozneje. Slično je bilo pri drugih atentatih. Ko je pokojni ban dr. Natlačen zahteval od generala Robottija, da je vendar treba zatreti komunizem in če ga kr. italijanska vojska ne misli, naj oboroži domače prebivalstvo, mu je Robotti cinično odgovoril, naj ljudje s palicami preženo komuniste.

Toda ko je vest o strahovladi komunistov v Sloveniji napravila škandalozen vtis v Rimu in ko je domače javno mnenje vse bolj zahtevalo pravico samoobrambe, je general Robotti popustil in začel oboroževati domače prebivalstvo, To je bilo sredi poletja 1942, nekako konec junija in v začetku avgusta. Še prej se je pojavil na bojišču oddelek idealnih fantov, ki je kljub sovražnemu stališču kraljevih Italijanov začel borbo proti komunistom in imel tudi velike uspehe, kljub temu, da je bil postavljen med dva ognja. Bili so to junaki, ki so se z brezprimernim idealizmom žrtvovali za vero in dom. Večina od njih je zdaj že med mrtvimi. Ko se je ta samoobramba legalizirala, so kr. italijanske vojaške oblasti takoj razbile vse protikomunistične čete v majhne oddelke, ki običajno niso po številčni moči moštva presegali 100 mož, in jih oborožili z malo uporabnimi puškami. Tudi jim niso dovolili večjih ofenzivnih nastopov, največkrat prav nobenih, tako da so se komunisti še naprej svobodno kretali po Sloveniji. Šlo je celo tako daleč, da jim na najbolj izpostavljenih točkah niso dajali več ko po 30 nabojev, ki so jih morali izstreljene pokazati kraljevemu zveznemu oficirju. Začetni uspehi, ki so jih protikomunistični oddelki imeli nasproti komunistom, so zato kmalu izostali in v drugi polovici 1. 1943. je mogel tajnik komunistične Osvobodilne fronte Boris Kidrič zapisati, da je »bela garda« v razkroju. V razkroju sicer ni bila, bila pa je do skrajnosti onemogočena in zvezanih rok. Bila je razbita na kakih sto majhnih oddelkov, ki so bili brez medsebojne zveze, brez enotnega poveljstva in do skrajnosti slabo oboroženi. Že vnaprej je bilo videti, da bi v primeru kakega pretresa ti oddelki ne bili kos bolje oboroženim komunističnim krdelom, — ki so bili dobro povezani med seboj in stali pod organiziranim in enotnim poveljstvom — kar se je pozneje res zgodilo.

Razvoj komunistične borbe na deželi je šel v glavnem po naslednjih stopnjah:

Čas od začetka poletja 1941 pa do zgodnje pomladi 1942 pomeni dobo rekrutiranja jedrnih skupin. Ta čas sovpada z dobo intenzivne propagande v zaledju, zlasti v Ljubljani. Na splošno so se komunisti v tej dobi vzdržali ofenzivnih ali zasedbenih akcij, bolj so skrbeli za notranjo organizacijo in čakali ugodnega zunanjepolitičnega položaja, da začno z napadalno borbo.

Spomladi 1. 1942, so mislili, da je ta čas prišel. Izvedli so tajno prostovoljno rekrutacijo v Ljubljani, na deželi pa prisilno. Kmalu za tem so se začele kraljevske čete umikati v večja podeželska središča, deželo samo pa prepustile komunistom, ki so povsod uprizorili masovno klanje nezaščitenih in brezbrambnih nasprotnikov. V kratkem času so imeli v oblasti vso deželo razen krajev ob železniških
progah.

To stanje je trajalo v glavnem vse do ustanovitve protikomunističnih oddelkov. Šele takrat so se komunisti umaknili iz zasedenih krajev zopet v hribe in se porazdelili v nekaj večjih skupin ali brigad. Njih število je v juniju 1942 štelo okrog 8000 mož. Ob neprestanih udarcih, ki so jih dobivali od protikomunističnih oddelkov, je to število do spomladi 1943 padlo pod 4000. Brez dvoma bi bil komunizem v Sloveniji uničen, če bi kr. italijansko vojaško vodstvo dalo slovenskim protikomunističnim oddelkom možnost večjih grupacij, svobodo ofenzivne akcije in predvsem enotno vodstvo. Tako pa so komunisti ostali v pomembnem številu vse do poletja 1943, ko so začeli z novimi prisilnimi rekrutacijami po Primorskem in na ta način zopet okrepili svojo številčno moč.

Prišel je 8. september 1943 in z njim kapitulacija kraljeve italijanske vojske, Vodstvo komunistov je bilo od izdajalskih kraljevih vojaških funkcionarjev o tem obveščeno in že v pripravnem stanju, da prevzame od kraljeve vojske orožje. To se je v resnici izvršilo. Komunisti so prevzeli od kraljeve vojske topništvo, oklepna in motorizirana sredstva ter ostalo orožje in tako mnogo bolje oboroženi skupno z badoglijevci navalili na zbirališča protikomunističnih oddelkov, jih razbili, zajeli ali pa prisilili na umik v Ljubljano ali pa čez mejo. Čez noč so postali gospodarji vse Ljubljanske pokrajine, razen Ljubljane in dela Notranjske. Znova se je začelo klanje, ki se je končalo šele, ko so v pozni jeseni 1943 nemške čete razbile komunistično silo in upostavile red v deželi.

Škof dr. Štumpf: »Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«

»Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«

Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. Prej so prihajali preko Madžarske, ki pa je zaprla svoje meje. Sedaj prihajajo iz Hrvaške. Človekoljubne organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev.
 
Že letos spomladi sem v škofijskem pastoralnem glasilu Poti k Bogu napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja! Avstrija in Nemčija grozita, da bosta zaprli meje, Slovenija pa nič! Mencavost je nelogična, razen če nekdo ponuja slovenski državi ogromno denarja, samo da sprejema migrante, tudi če jih druge evropske države več ne bodo. Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad. Lahko se sicer tolažimo, da bi to za nas tudi pomenilo versko prebujenje, večjo odgovornost do lastne tradicije in še kaj. Vendar ko te več ni, se nimaš v kaj prebujati!
 
Karitativnost na način, kot jo peljem sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Prostovoljci Karitas mi pravijo, da med migranti vidijo mnogo takih, ki imajo ogromno denarja in z njim ravnajo povsem neodgovorno. Kdo je potreben karitativne pomoči? Bogati in sumljivi neidentificirani neznanci, za katere ne veš, kakšne cilje imajo, ali pa domači ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec?
  
Madžarski kolega v škofovstvu mi je dejal: »Pri nas sprejemamo samo  tiste, ki nam z dokumenti dokažejo, kdo so. Če ne vemo, kdo so, ker nam nočejo povedati, naj izvolijo nazaj, od koder so prišli. Večina jih pred mejo uničuje dokumente, da mi ne bi vedeli, kdo so. Kdo so torej ti ljudje, kakšne namene imajo?«
 
Ne moremo soditi, kdo je vreden pomoči in kdo ni vreden. Če je človek enkrat pred mano in prosi, mu dam – ne kače, ampak kruha. Če pa to zavrača, ker je na tem kruhu križ, pa premislim, kako bom ravnal z drugimi, ki bodo še prišli. Temu se reče strategija ali načrt. Če ni strategije, je ni zaradi naivnosti ali pa zato, ker je kaos strategija nekoga, ki si od tega obeta zelo podle koristi. V takem kaosu pa tudi za karitativnost ne more biti več prostora. Zakaj? Ker je povsem brezsmiselna, brez navdiha in tudi brez sporočila.
 
Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«!
 
dr. Peter Štumpf
soboški škof

Klic k revolucionarni reakciji

 

Dnevu dan pripoveduje,
zvezda zvezdi oznanjuje:
"Živi Kristus Kralj!"

Eno pojejo zvonovi,
eno molijo domovi:
"Živi Kristus Kralj!"

Ena pesem srca dviga,
ena želja duše vžiga:
"Živi Kristus Kralj!"

(- M. Elizabeta)

Nekaj uvoda
Da smo ob t.i. begunski krizi molčali je postalo jasno vsakomur, ki je spremljal bloge NeoDomobranec projekta. Panika, ki je nastala ob invaziji priseljencev se nam je zdela zlagana in patetična. Predvsem nas je zabavalo, da so v tej paniki udeleženi neokomunisti, torej tisti, ki strastno branijo partizanski boj in komunistični režim, ter žolčno napadajo kontrarevolucijo, ki je sploh ne razumejo in na drugi strani, da so v njej udeleženi kapitalisti oz. neoliberalci, libertarci, neokonservativci, klasični liberalci, konservativni liberalci, liberalni konservativci, ali kako se že imenujejo tokrat, ki so pozabili na vsa svoja patetična ekonomsko materialistična prizadevanja.

Eni in drugi se nam skutijo. Njihov očitni materializem, je edini razlog strahu pred priseljenci. Ene in druge zanimajo le njihovi piškavi privilegiji, njihov standard. To pa tisti najbolj glasni zakrinkavajo v krinko skrbi za narod oz. raso. Eni in drugi so že zašli v ekscese. Prvi so šli obnavljati panslavizem, ki opleta s simboli "slovanstva", ki niso nič drugega kot  ne posebno dobro zakrinkane "svastike", kakor jim radi rečejo in so takšna "sonca" uporabljali RAC-ovski (RAC = Rock Against Communism) skinheadi in (neo) nacional socialisti že od nekdaj. Drugi pa so se lotili odkrivanja vzvišenosti evropske rase in so začeli špekulirati kdo je vendar kriv, da ta vzvišena presveta bela rasa evrope propada in je tik pred tem, da izumrje. Na koncu so prišli do zaključka, da so za to krivi seveda židje, ki jim očitno ni dovolj, da je cela arabija in severna afrika muslimanska ter si želijo islamizirati še Evropo, da bi bil njihov smrtni sovražnik čim močnejši. Na drugi strani pa je seveda kriv kdo drug kot Kristus, torej krščanska vera, ta judovska ločina, ki je vzela mogočnim wotanskim, thorovskim in svarogovskim narodom zanos in bojevitost.

Če na koncu strnemo je očitno, da sta obe skupini za svoje grešno žvinče vzela Katoliško Cerkev in katoliško občestvo. In ker ni nobena od teh dveh skupin odprla pravih vprašanj glede te "krize" kaj šele, da bi ponudila prave odgovore, katoliško občestvo pa ni hotelo pogledati v svojo zgodovino zaradi občutka krivde zaradi lastne superiornosti in trenutne neorganiziranosti, ki ni nič drugega kot posledica prisilne nasilne sekularizacije, smo se naslonili nazaj in z nasmeškom opazovali novo ero, ki se je razgrinjala pred nami. Sede in molče smo zrli v preseljevanje narodov v zgodovinske spremembe na evropski celini. A z eno pomembno razliko. Medtem, ko so ti, ki danes zganjajo najglasnejšo paniko začeli to paniko zganjati šele ob letošnji veliki invaziji, smo mi zaskrbljeno zrli v podobo Evrope že leta. Gledali smo v predmestja evropskih mest, v spreminjanje izgleda populacije. Priseljensko nasilje, ki se za mnoge zdi, da prihaja na plano šele danes, je vendar postalo že evropska tradicija, konspirativni molk mainstream medijev je že pred leti začelo lomiti obveščanje prek interneta. Ti, ki sedaj tulijo o nasilju priseljencev so se tedaj smejali. Mi pa nismo le videli kaj se dogaja temveč smo tudi videli vzroke dogajanju, ki so v zgodovini Evrope. Zato smo se začeli smejati.
 
Somrak evropske civlizacije
Mi pozdravljamo somrak evropske civilizacije, mi pozdravljamo kolaps evropske civilizacije, ki bo padla v pozabo  kot nekdaj rimska in bodo nekoč skozi arabske tekste ljudje po stoletjih odkrivali ostanke naših vrhov, predvsem pa tudi padcev. Pozdravljamo pa ga zato, ker vidimo, da evropski narodi nočejo poiskati vzroka krizi Evrope.

Kriza Evrope ni le v muslimanski invaziji. Muslimanska invazija je zaključna faza, problemi, ki so nas privedli do te faze pa trajajo že stoletje ali dve. Zato moramo preden se lotimo naslavljanja problema z islamizacijo, ki se mimogrede ni začela včeraj, pojdite pogledat v Francijo, v Britanijo in na Dansko, moramo najprej postaviti pravilno in resnično diagnozo Evrope, ki se ne sme ustavljati pred ničemer in ne sme ciljati na neko buržoazno leporečenje, ki ga ponavadi izrekajo "skrajni desničarji" Evrope. In ravno zato, ker se ti "skrajni desničarji" in ljudski frontaši ustavljajo v svojih uvidih preplitvo, mi pozdravljamo kolaps civilizacije. Ker, če gibanje, ki bi zrastlo iz raznih pobud po "ohranitvi" evropskih narodov in evropske civilizacije ne bo odpravilo najbolj osnovnih zmot, ki so nas privedle v to situacijo, če to gibanje ne bo zakopalo v samo srž evropskega propadanja in bo prikazovalo le priseljence kot glavni problem oz. problem sploh, je že na početku obsojeno na neuspeh.
 
Če želimo preprečiti kolaps civilizacije moramo tudi sami rušiti, da bi zmogli ohraniti tisto bistveno, ki nas sploh dela za evropejce. Če hočemo ohraniti bistveno, pa moramo odstraniti vse, kar ni bistveno. Vso navlako, vse imitacije in neposrečene izvedbe bistva. Če (vse)evropsko gibanje, ki ima za cilj ohraniti evropsko civilizacijo ne bo sesulo tudi današnjega novega reda, kakor se je razvil od francoske revolucije dalje, bo na koncu neuspešno. Neposrečeno se mi zdi, da moram uporabiti te besede, a v muslimanskih priseljencih videti vzrok in razlog invazije je demagogija.
 
Revolucionarni reakcionarji
Zato se sebe imenujemo za revolucionarne kontrarevolucionarje. In naša revolucionarna kontrarevolucija velja vsem revolucijam, ki so prevrgle naš evropski red, ki nas dela bistveno evropske in nam sploh daje bistvo. Začenši s protestantsko shizmo prek razsvetljenskih revolucij pa do komunističnih revolucij in končno do te permanentne revolucije perverznosti današnjih dni. Vse te revolucije, ta upor staremu evropskemu redu imenujemo velika liberalna revolucija in do nje smo kontrarevolucionarni kjerkoli se pojavi. In do nje smo revolucionarno kontrarevolucionarni in revolucionarno reakcionarni. To pa ne pomeni, da by default pozivamo k nasilnemu prevratu ali h kakršnemkoli nasilju. Pozivamo k preporodu evropskih narodov na nespremenljivih načelih Kristusovega nauka, ki nam je nekdaj že dajal totalen red, ki nas je prignal do viškov civilizacije. Zato smo revolucionarno reakcionarni.

In če želimo ohraniti našo Evropsko civlizacijo, naše specifičnosti, našo kulturo in tudi biološke etnične posebnosti, ni dovolj, da zapremo meje in izženemo vse priseljence, ker takšna rešitev je ciklična in obsojena bodisi na neuspeh ali na ciklično ponavljanje, dokler popolnoma ne opeša in izgine. Edina rešitev je, da se vrnemo h Kristusovemu redu, k nespremenljivim se resnicam, predvsem pa h katoliški nravnosti. Ni res, da je razlog "islamizacije" Evrope v konspirativnih namenih židovskih lož ali v muslimanskih prizadevanjih po osvojitvi Evrope s strani džihadistov. To so morda res nameni, a razlog, da so ti nameni uspešni leži v tem, da so evropski narodi zapustili nravnost. Glavni razlog uspešnega izumiranja evropske cvilizacije je enostavno v nemoralnosti in nenravnosti. Glavna razloga za izumiranje evropskih narodov sta: splav in kontracepcija. Pa z njima povezan nered, ki se kaže v epidemiji ločitev, enostarševskih družinah in na koncu v izsprevrženih oblikah spolnosti. In doba splošnega razvrata je tudi doba splošne dekadence. Povedano na poenostavljen način: ta nenravnost je avtosterilizacija evropskih narodov, ki je naredila prostor invaziji priseljencev.
 
Zato smo mi revolucionarni kontrarevolucionarji in reakcionarji, ker vsemu temu nasprotujemo. In zato, ker vidimo in vemo tudi za razlog tej nenravnosti, vidimo vzrok tem današnjim pojavom. Zato pozivamo vse tiste, ki zadnje čase tako zaskrbljeno zrejo v to "invazijo", da premislijo kje so resnični vzroki zanjo in se odmaknejo od neutemeljenih nebuloz in iskanja nekih nepreizkušenih alternativnih poti, ter se vrnejo v že preizkušeno, v red predrevolucionarne Evrope. V red velikih kraljev Evrope.
 
Predlog in poziv
Zato predlagamo na tem mestu najučinkovitejšo rešitev, ki je zborovanje. Predlagamo organizacijo zborovanj in shodov v luči Kristusa Kralja, ki sme in mora kraljevati slehernemu delcu osebe in družbe. Predlagamo laično zavzemanje, ki naj nato vključi tudi duhovnike. Predlagamo vrnitev k tradiciji, pogled v zgodovino in začetkom vsaj imitacijo nekdanjih slovenskih shodov, kongresov in zborovanj. Če se bomo odrekli tradiciji ali tradicijo zametovali v skrbi, da bi se nam ne pridružili liberalni elementi ali postkomunistični elementi, bomo obsojeni na neuspeh.

Najbrž je preveč za pričakovati, da se bo znenada kar od nekje organiziral takšen shod ali takšno zborovanje s pristno slovenskim značajem, ki vključuje slovensko pesem pa tudi sveto mašo in procesijo, pa moramo v tej začetni fazi vsaj agitirati za vrnitev k tradiciji in svojim prijateljem, sogovorcem, pa tudi nasprotnikom dokazati, da je vsaka druga pot obsojena ne neuspeh. Odstrti moramo zgodovino našega naroda izpred leta 1945, saj se za mnoge slovenska zgodovina nevede začne šele tedaj, in pokazati moramo na mnoge odlične Slovence izpred leta 1945, ki niso le eni in isti: Prešeren, Slomšek, Cankar, Vodnik itd.

V tej prvi fazi moramo sploh spoznati našo slovensko zgodovino in uvideti na čem je zares zrasel slovenski narod in zakaj je sploh ostal in zakaj je sploh specifičen. Vrnitev v tradicijo, bojni klic h Kristusu Kralju, ki nam more vrniti naše bistvo, naše narodno bistvo! Priseljenska kriza je lahko odlična priložnost, da se v deželo zopet vrne Kristus Kralj in skozenj zagospoduje nravnost in zdravje ter identiteta naroda.
 
Živel Kristus Kralj!

Obsoditi zločince? - Kratek komentar

Včeraj sem naletel na besede Sebastjana Erlaha na njegovem twitter računu, kjer pravi: "Jožeta Dežmana vprašati: Kaj si naredil v življenju, da bi bili komunistični zločinci obsojeni? Deloval kontraproduktivno in mešal meglo?"

 
Čeprav sem pred nekaj časa spisal blog z naslovom: Kritično (in nepotrebno?) razločevanje, v katerem sem jasno poudaril, da je evidentno, da Dežman ideološko ne pripada predvojni katoliški strani in še manj medvojni kontrarevolucionarni strani in sem za primer navedel nekaj njegovih citatov, ki so, najenostavneje povedano, čisti relativizem dogodkov pred in med vojno, pa moram sedaj vendarle vseeno spregovoriti v njegovo neko določeno obrambo. Erlahova trditev je namreč preveliko poenostavljanje.

Namreč, vedno ko kdo omeni iskanje zločincev oz. trdi, da je treba zločince, ki so zagrešili vse tiste krvoločne zverinske zločine od leta 1941 dalje, obsoditi, moramo pozorneje prisluhniti. Takšna izjava je lahko edinole ena od treh sledečih možnosti. Prva možnost, gre za osebo z iskrenim prepričanjem, da je treba komuniste privesti do zaslužene kazni, pri tem pa je dovolj naivna, da ne razume, da je kaj takšnega vendarle nemogoče; druga možnost je, da gre za osebo, ki ima iskreno prepričanje, da je treba odgovorne komuniste privesti do "roke pravice", obenem pa je dovolj naivna, da meni, da so bili takšni komunistični zločinci zgolj posamezni ekscesi znotraj junaškega partizanstva in s tem pozivom k obsodbi skuša ohranjati mit o moralni neoporečnosti partizanskih odredov; in tretja možnost, gre za osebo, ki govori, da je treba zločince prignati pred sodnika in obsoditi, iz enega samega razloga, ker se zaveda, da kaj takšnega nikoli ne bo mogoče, in na ta način takšna oseba hlini lastno moralno neomadeževanost, medtem ko se v istem dahu roga vsem tistim, ki iskreno želijo in menijo, da je mogoče zločincem soditi in jih obsoditi.

Kaj od tega trojega je spoštovani gospod Erlah, lahko presodite sami, vendar pa je nekaj gotovo, trditi, da je treba partizane, ki so klali ljudi med vojno in po njej "kot kokoši", kakor pravi Perko, obsoditi je izraz najvišje naivnosti ali pa "mešanja megle". Torej prav tistega, kar Erlah očita Dežmanu. Strinjal se bom, da Dežman "meša meglo" s svojimi relativističnimi oznakami in krilaticami, vendar pa je tudi jasno, da meša meglo tudi sam Erlah, ko od Dežmana terja dokazilo, kaj je naredil, da bi bili zločinci obsojeni. Ta Erlahova zahteva je tako široka in brez vsakega pomena, da bi se lahko uporabila proti prav vsakomur. Tudi proti Erlahu samemu in tudi proti slehernemu politiku ali intelektualcu na desni postkomunistični strani.

Čeprav Dežman izhaja iz komunistične strani in ima tudi lastno komunistično preteklost, in čeprav še vedno izhaja iz  pozicije relativiziranja medvojnih dogodkov, kar se ponavadi vedno izkaže le v korist komunistom in nadaljevanju njihove mitologije, pa moramo vedeti, da je Dežman naredil tudi ogromno dobrega na povsem praktičnem vidiku. Posebno kar se tiče odkrivanja in raziskovanja odkritih povojnih morišč Slovenske narodne vojske. Ni pa na Dežmanu, da on sam privede zločince do "roke pravice", jim sodi in jih obsodi. To ni njegova naloga kot prvo. Kot drugo, pa, kot sem omenil, je zahtevati, da se določen partizanski zločinec sploh obsodi, izraz največje naivnosti.

Devetindevetdeset procentno smo lahko prepričani, da ne bo noben partizanski zločinec nikdar obsojen, ker stoodstotno vemo, da noben še ni bil obsojen. Ta vlak je bil že zamujen. In tisti, ki so takoj po odprtju Hude Jame leta 2009, letali okrog in govorili, da je treba odgovornim soditi in jih obsoditi, so samo "mešali meglo". Kriminalisti, ki so hodili po odmevih in "prosili" ljudi, da se javijo in dajo policiji namige za storilce, ter se javijo kot priče, so samo "mešali meglo". Ker eni in drugi so dobro in natanko vedeli, da morajo preusmeriti pozornost iz krivde komunistične ideologije kot take, na neke neznane osebe, ki so se izneverile velikemu brezmadežnemu boju osvbodilne fronte. Pri tem pa niso žrtvovali teh oseb, da bi smeli ohranjati lastno mitologijo boja proti okupatorju, temveč so v prvi vrsti tulili o iskanju morilcev, zato, ker so vedeli, da je bil partizanski sistem popolnoma barbarski. Sistematično klanje ljudi praktično ni bilo vodeno v nekih evidencah, vse se je dogajalo na način nekega nepopisnega barbarizma. Imeli so toliko in toliko ljudi in toliko in toliko ljudi je bilo treba poklati, da se zapečati mit in zgradi nov sistem z novim človekom. Partizani pa so imeli partizanska imena. Partizani niso vodili nič podobnega evidencam, ki so jih vodili Nacisti v Nemčiji, njihov sistem je bil navidez improviziran, oz. kakor bi jaz to imenoval: gverilski genocid.

Vendar ob tem ste si gotovo rekli, da to ni čisto res in da obstajajo priče in menda celo dokumenti, ki jasno pričajo o zločincih z imeni in priimki. Ravno to pa nas v popolnosti utrjuje, ne v prepričanju, temveč v vedenju, da ne bo noben partizanski zločinec nikdar obsojen. To je v današnji Sloveniji morda edina gotovost o kateri smo lahko do popolnosti gotovi. V Nemčiji so v prvih petih letih obsodili večino nacističnih zločincev, po sedemdesetih letih iščejo še zadnje "naciste", za katere je dovolj, da so šli samo mimo koncentracijskega taborišča. Shirane in upadle vozijo še zadnje naciste na sodišča, medtem, ko pri nas ni bil obsojen še niti prvi. Za to je pa odgovorna naša slovenska represija in sodnija. In s tem, ko Erlah sprašuje Dežmana, kaj je storil, da bi bili zločinci obsojeni, terja od Dežmana, da lastnoročno lustrira sodnijo, tožilstvo in represijo?

Erlah s tem vede ali nevede "meša meglo". Dežman ni odgovoren za to, da bi bili zločinci obsojeni, to ni njegova naloga, pa tudi, če bi si želel on koga obsoditi ali ne. Vprašanje, "kaj si storil, da bi bili zločinci obsojeni", je treba zastaviti komu drugemu, predvsem tistemu, ki mu Erlah tega vprašanja morda ne želi zastaviti.

Zato moram stremeti k temu, da se zavzemamo za obsodbo komunizma in ne le tega. Obsoditi moramo Narodno osvobodilni boj in odvzeti vsakakaršno posvečenosti boju proti okupatorju. Obsoditi moramo slehernega partizana, tako da obsodimo partizanski boj. Pokazati moramo na umore, požige, mučenja in posilstva. Pokazati moramo na brezglave gverilske akcije, ki so sprožale hude okupatorjeve represalije. Pokazati moramo na nezgodovinsko in neslovensko izvornost komunizma in NOB. Pokazati moramo na angleške intrige in na partizansko protidržavno delovanje. Vzeti moramo vsak sij tej največji slovenski prevari vseh časov in obsoditi vsak delček komunizma in NOB.

Ker zahteve za iskanje zločincev in obsodbo zločincev, so se ponavadi vedno dozdaj izkazale kot voda na mlin obnavljanju in poveličevanju komunistične mitologije. Podobno je leta 2009 govoril Türk, ko je terjal, da se obsodi zločince in s tem "mešal meglo", kot pokaže Justin Stanovnik v naslednjem citatu:

"Besednjak iz ptolemajske politične astronomije ne more, ne da bi ga soočil z izvorno slovensko semantiko, uporabljati nihče, ki ima kakršnokoli spoštovanje do ljudi, kaj šele spoštovanje, ki bi ga pričakovali od predsednika države do svojih državljanov. Preveč trpljenja je bilo zadanega in prestanega pod tem boljševiškim izumom, da bi se bilo komu dovoljeno poigravati z njim. In potem: 'Zločini morajo biti kaznovani. Vse zločine moramo obsojati in obsoditi.' Dr. Danilo Türk je preveč hodil v šolo, da ne bi vedel, da nobeni zločini ne bodo kaznovani, da je čas za to minil. Ko pa je čas za to še bil, so zločinci, odeti v krvav škrlat - pred nami niso mogli skriti svojih ogrinjal - sedeli v prvih vrstah po zborovanjih in dobivali najvišja priznanja in nagrade. Zakaj pa predsednik ni raje obžaloval tistih časov? Zakaj se ni škandaliziral nad zamujenim? Zakaj si je, nasprotno, privoščil žaljivo šalo z zahtevo, da morajo biti kaznovani, ko je, kot vsak drug, vendar vedel, da nikoli ne bodo. Je pa tu, v vsem razkošju, še ideja, v vsemogočnih frakturah, političnih, kulturnih, politoloških, socioloških, zgodovinskih; je pa tu še ideja, ki je zločincem nekoč dala duhovni prostor, ki jih je mobilizirala, ki jihh je potem legitimirala, da so sploh mogli še biti - da so sploh še mogli živeti. Je pa tu še ideja in njena politika! Zakaj dr. Türk ni govoril o tej ideji, ki je protón kakón - prvinsko zlo - in je še tu in mežika, premetena in pripravljena na vse. Zaman, tega od predsednika Türka ne bomo pričakali."
-Justin Stanovnik, 2009

-NeoDomobranec

Disidenti kričijo (blog iz crnagarda.blogspot.com)

"Prav tisti liberalizem, ki je, pijan sovraštva in strasti in požrešno požirajoč blagostanje nižjih stanov, slavil svoje orgije tudi v Avstriji, se sedaj prišteva zmernim in treznim strankam. To njegovo podlo hinavstvo izvira iz strahu pred - vzbujajočim se krščanskim ljudstvom, pred katoliško ljudsko stranko."

- Janez Evangelist Krek, 1895

Kocbekaški katoliški disidenti kapitalističnega tipa

 
Osemnajstega septembra letos je blog Kavarna Hayek objavil t.i. odprto pismo aktualnemu ljubljanskemu nadškofu v katerem ga graja za njegove besede glede beguncev oz. imigrantov. Kmalu uvidimo, da gre za novo obliko t.i. katoliških disidentov tipa Kocbek, ki se pretvarjajo, da so katoličani, da bi lahko tako vnašali v katoliško srenjo razdor in bi širili svoje, ponavadi materialistične, nazore. Tudi Kavarna Hayek, ki smo jo spoznali po njenem kapitalističnem apologetstvu, počne prav to. Cerkev ji ni bila v napoto, dokler ni napadala kapitalizma, te najbolj materialistične in nekrščanske ideologije, ki podobno kot komunisti, razume družbo in življenje posameznika le kot nek člen v ekonomski verigi, sedaj ko pa je papež Frančišek po dolgem molku papežev, ki niso napadali kapitalizma, napadel ta materialistični stvor, so vsi "desničarski" materialisti skočili pokonci in začeli odrekati svoje spoštovanje Cerkvi.

Seveda se je to, kot vse drugo kar se tiče kapitalizma in libertarizma in podobnih individualističnih, pozitivističnih nebuloz, najprej začelo v ZDA, kjer so prominenti "konservativci" začeli papeža obkladati s tem, da je marksist, komunist in Bog ve kaj še vse. Tako kot sedaj naši slovenski posnemovalci, tudi oni niso razumeli, da je bila Cerkev vedno ostra nasprotnica kapitalizma v praktično vseh oblikah. To nasprotovanje pa so papeži izražali v istih okrožnicah, v katerih so goreče napadali socializem oz. komunizem. Ravno zaradi Leona XIII. se je v katoliškem laištvu začelo tako bogato in živo politično udejstvovanje, ki je želelo ponuditi alternativo izkoriščevalskemu kapitalizmu in tedaj prihajajočemu komunizmu. Zato nam katoličanom, torej nam, ki smo res katoličani, Frančiškovo obreganje ob kapitalizem ni nič novega, temveč dobrodošla osvežitev katoliškega zavzemanja za pravično družbo po katoliških načelih, ki smo ga že poznali.

Vendar, če smo imeli pred vojno v Sloveniji Kocbeka in krščanske socialiste, ki so vdrli v krščansko socialno gibanje, si prilastili Krekovo zapuščino in z nasprotovanjem katoliški Cerkvi forsirali komunizem, imamo sedaj disidente kapitalističnega tipa. Ti se, po že prej omenjenih ameriških zgledih, brez sramu postavljajo zoper katoliški socialni nauk, kot se je v tridesetih postavljal zoper njega Kocbek. In prav tako kot Kocbek se tudi ti današnji "katoliški disidenti" imenujejo "kristjane" in "katoličane", ter potvarjajo katoliški nauk tako, da ga degradirajo na nekaj, kar ni in ne sme biti.

Napad na nadškofa

 
Kavarna Hayek v svojem tekstu ne počne drugega kot nalašč napačno interpretira nadškofove besede in nalašč ne vidi očitnega. S tem pa prav očitno kaže na to, da v svojem vrednostnem sistemu in v svojem svetovnem nazoru, degradira Cerkev, podobno kot Kocbeki pred vojno. Saj nauka Cerkve ne razume kot nekaj živega, ki ima svoje mesto tu in zdaj, temveč le kot nekaj, kar ima svoje mesto v megleni podstati družbe in njenih vrednot. Povedano drugače, Cerkev in katoliški nauk, katerega del je pisec sam, kar poudari, je zanj le pretekla tradicija, ki je dala korenine, da je vzklila naša (kmalu) kapitalistična družba. Oglejmo si ta njegov paradoks.

Pisec začne tako, da se obregne ob nadškofove besede, da krščansko identiteto Evrope ne ogrožajo priseljenski muslimani temveč Evropa sama in da se Evropa že dolgo boji krščanstva kot hudič križa.

Pravite, da se Evropa krščanstva že nekaj časa boji »kot hudič križa«, zato tudi nima identitete. Motite se. Evropa ima identiteto in ta je krščansko-judovskih korenin. Brez te identitete ne bi doživela napredka, ki mu ni primerjave v zgodovini človeštva. In zasluga gre liberalizmu, liberalizmu evropskega tipa. In ta liberalizem ni nikoli zavrgel temeljnih krščanskih vrednot, na katerih je zrasel. Tudi ta portal je liberalen. Sledi avstrijski ekonomski šoli, napaja se z mislimi njenih dveh glavnih predstavnikom: Ludwiga von Misesa in Friedricha Augusta von Hayeka Liberalizem je utemeljil duhovnik. Katoliški duhovnik, če smo bolj natančni. Sliši na ime Anders Chydenius, čeravno mu tega ne priznavajo. V eseju, ki ga je napisal daljnega leta 1763 (torej 13 let pred Bogastvom narodov Adama Smitha, ki velja za eno temeljnih knjig politične ekonomije), je kritiziral državni aparat, zavzemal se je za svobodo tiska, govora in veroizpovedi. Toda nikoli, ampak res nikoli ni pozabil od kod izhaja – iz krščanstva. Leta 1765 je bil izbran v švedski parlament in hitro je prišlo do nekaterih sprememb: zmanjšali so se davki, ukinjena je bila cenzura, država se ni preveč vmešavala v trg. Seveda so Chydeniusa vrgli iz parlamenta, švedski kralj pa je nekaj let kasneje spet uvedel represivno politiko ter se zapletel v konflikt z Rusijo in Francijo. Toda v prvi polovici 19. stoletja so se spet širile Chydeniusove ideje. Švedski parlament je sprejel liberalne reforme: trg se je povsem sprostil, ukinili so carine, vsakomur so dovolili, da je postal podjetnik, ustanavljali so delniške družbe, zmanjševali obresti na posojila. Povedano drugače – Švedi so uvedli kapitalizem. Švedska je v tistem času doživljala razcvet, kakršnega ne pomni in kakršnega najbrž ne bo nikoli več doživela. Še posebej s politiko multikulturnosti ne. Vsi ti našteti ljudje so priznavali, da so bile krščanske vrednote podlaga za tak uspeh človeštva. Tako identiteto Evropa mogoče res izgublja, ni je pa še izgubila. Zato so Vaše besede, da Evropa nima identitete, pretiravanje.

 
Tu je pisec napačno razumel nadškofove besede in je naredil dvojno napako. Na eni strani je skušal prikazati, da nadškof trdi, da Evropa nima identitete in na drugi strani je degradiral katoliški nauk in katoliško živo tradicijo na nekaj preteklega in nekaj, kar, kot rečeno, more služiti le kot meglena podstat utopične moderne kapitalistične družbe.

Evropa se je odrekla krščanski identiteti

Vendar nadškof ni govoril o tem. Kar je povedal, je faktična resnica. Evropa je zavrgla krščansko nrav, krščansko bistvo in se obrnila proč od Kristusa k materializmu, pozitivizmu in ateizmu. Kdor tega ne vidi se pretvarja, da ne vidi. Sekularizem ni katoliški je nekatoliški. Sekularna družba je višek protikatoliških prizadevanj in revolucij liberalizma, ki so degradirale vlogo Cerkve na neko zasebno, prostočasno dejavnost. Zato ima nadškof popolnoma in čisto prav, ko pravi, da se Evropa boji krščanstva, da Evropa že dolgo nima več krščanske identitete. Paradoks, ki ga pisec tega pisma ne vidi, pa je v tem, da je ravno ta liberalizem, ki je sprožil to degradacijo katolištva in Cerkve na neko zasebno raven, povzročil tudi dekadenco, ki sili iz vsake razpoke umirajoče Evrope in je ravno ta dekadenca edini razlog za valove priseljencev, ki prihajajo v Evropo, da iz nje napravijo nekaj novega, nekaj kar so si muslimani vedno želeli, a jim ni uspelo dokler je bila Evropa krščanska, dokler krščanstvo ni bila le neka mantra o "judeo-krščanski podstati", temveč je bila nekaj realnega, nekaj živega, nekaj kar ni bilo degradirano na raven zasebnega, poljubnega. Šele z zmagovitim pohodom liberalizma, ki je s svojo svobodo vesti in svobodo veroizpovedi, iz nekdaj krščanske celine napravil sekularizirano dekadentno družbo, kjer je glavna skrb človeka, da bo napitan in napojen, kakor je nekje rekel Mussolini, se je začel vdor muslimanov v Evropo in zato smo danes priča pravemu preseljevanju narodov.

Zato ima nadškof popolnoma prav. Paradoks pisca tega pisma pa je v tem, da se samo pretvarja, da je kristjan. V resnici pa je že po nekaj stavkih njegovega napada na nadškofa jasno, da je največ kar je lahko, kulturni kristjan, ali kako že pravijo tistim pretencioznim buržujem, ki vzvišeno zatrjujejo, da se napajajo iz krščanske tradicije, a jim ni do tega, da bi v nedeljo odšli k maši. Ko nadškof govori, da Evropa noče imeti krščanske identitete ali celo, da je nima, ne govori, da ni Evropa nekdaj bila krščanska, to razume tudi triletni otrok, da si obdobja sledijo in da je bila nekoč Evropa pretežno krščanska, torej da je gotovo res, da so sledi krščanstva ostale tudi v najbolj materialističnih in pozitivističnih ideologijah, kakršna je liberalizem. Ni pa res, da je Evropa danes krščanska in nadškof govori ravno o tem. Naravnost nepošteno je, da nas Kavarna Hayek prepričuje, da je nadškof trdil, da Evropa nima krščanske identitete, in da si drzne nadškofa poučevati o krščanski zgodovini Evrope.

Liberalizem je krščanski

Še bolj nezaslišano pa je avtorjevo zatrjevanje, da je liberalizem "rešil" krščansko tradicijo Evrope, ker da je ta vključena v ideji liberalizma. Ta trditev je najmanj smešna, saj kaže na popolno odsotnost avtorjevega poznavanja zgododvine oz. kaže, kar je verjetneje, avtorjevo pretvarjanje, da so ideali liberalizma pravzaprav sorodni idealom katoliškega nauka, kar pa je faktično neresnično. Vendar pa se to umevanje kaže tudi tam, kjer avtor govori o "svobodi veroizpovedi", kot o nečem inherentno katoliškem. To pa je, kot rečeno, bodisi plod nepoznavanja katoliške zgodovine in katoliškega nauka, bodisi namerno zavajanje svojih bralcev. Svoboda veroizpovedi je praktično nezdružljiva s katoliškim naukom in jo je Cerkev prisiljena promovirati šele sedaj v sekularizirani družbi liberalne demokracije, da bi smela ohranjati najbolj bistvene elemente razodetja in katoliškega nauka.

Avtor se posluži tudi enostavne formule, s katero skuša podučiti nadškofa o "krščanskem bistvu" liberalizma, ko pravi, da je liberalizem utemeljil katoliški duhovnik. Veste kaj je utemeljil nek drug katoliški duhovnik? Protestantizem. Torej herezijo. To, da je nek teoretik katoliški duhovnik, ne pomeni, da moramo presojati njegove ideje, kot de-facto katoliške. Ideje presojamo tako, da se oziramo na katoliški nauk in vidimo, če se z njim skladajo ali ne skladajo. A namesto, da bi počel kaj takšnega, bom ubral lažjo pot in zastavil vprašanje Kavarni Hayek, kako je mogoče, da je "katoliški" ideji liberalizma nasprotoval npr. ljubljanski nadškof Gregorij Rožman, a ker vem, da avtor ne da veliko na nadškofe, če si jih drzne brez vsake podlage napadati, naj zastavim vprašanje, kako da so liberalizmu goreče nasprotovali praktično vsi papeži od začetkov liberalizma? Je torej liberalizem katoliški le zato, ker ga je utemeljil nek katoliški duhovnik, ki se je po besedah Kavarne Hayek zavzemal za svobodo veroizpovedi, torej za nekaj faktično nekatoliškega?
 
A tudi to še ni vse, katoliški duhovnik, ki ga Kavarna Hayek izpostavlja kot očeta gospodarskega liberalizma, Anders Chydenius, sploh ni katoliški duhovnik, temveč skandinavski protestantski duhovnik. Tako da argument o katoliškem počelu ali bistvu gospodarskega liberalizma, kakor ga slika Kavarna Hayek, popolnoma pade in se odbije avtorju samemu v obraz.

V svojem zapisu pa pravi, da so nadškofove besede, da Evropa nima identitete pretiravanje. Ne niso pretiravanje, če jih želimo razumeti prav. Povejte, kdaj so se nazadnje konservativci in kapitalisti oglašali, da je evropa krščanski kontinent, ali kdaj so nazadnje trdili, da ima Evropa krščansko identiteto? Bolj malo se jih je slišalo, dokler so zmogli kontrolirati priseljevanje arabcev, afričanov, azijcev in indijcev in jim zagotavljali "svobodo veroizpovedi" in so si zatiskali ušesa pred moralnimi in socialnimi nauki Cerkve. Sedaj, ko pa so jim stvari ušle iz rok, pa kličejo Cerkev, naj jim ponudi tisto, kar so več kot dve stoletji sistematično zavračali. Ne slepite se draga gospoda liberalci, ako bi liberalizem pred stoletjem premagali in mu ne bi dovolili, da se kot kuga razširi po evropskih državah, danes ne bi imeli težav s priseljenci. Prvič zato, ker nam bi država, trdno opirajoča se na eno samo religijo, katoliško, jasno garantirala katoliško identiteto, ki ne bi bila le neka meglena podstat, in drugič zato, ker bi po katoliškem nauku v ljudstvu ostajala katoliška morala in bi se tako ne razpasla ne kontracepcija, ne splav, ne ločitve, ne enostarševske družine, ne sodomitske skupnosti. In s tem bi evropski narodi ostajali močni in zdravi, ter enostavno povedano, za priseljence niti ne bi bilo prostora.

Liberalizem je krščanski, ker je sekulariziral evropske narode

A Kavarna Hayek vsega tega ne vidi in se spravlja na nadškofa, ki je pikro stopil na žulj liberalističnim "konservativcem" in ostalim materialistom, ki taborijo na desnem polu današnje politične sfere, kot desni pol revolucioanrne levice osemnajstega in devetnajstega stoletja. Evropa je sama kriva, je jasno in glasno sporočilo našega predragega nadškofa. In mi si na tem mestu drznemo brati tudi med vrsticami. Nadškof namreč s svojimi besedami jasno pravi: Evropa nima krščanske identitete, ker smo v dobi dekadentnega liberalizma, ki s svojimi mantrami o ljudstvu za ljudstvo, v nekdaj odličnih narodih, pobija krščansko nrav in nas je on sam privedel do te točke, ko so se začeli sami liberalci in konservativci, ki so, kot rečeno, oboji potomci revolucionarne liberalne levice osemnajstega in devetnajstega stoletja, bati za lasten obstoj. Kako da se niso bali tedaj, ko so na stežaj odpirali vrata ceneni delovni sili, da bi zmogli nasititi svojo požrešno kapitalistično lakoto? Kako, da niso o krščanski identiteti Evrope govorili tedaj, ko so gradili sekularizirano družbo, ko so degradirali Cerkev na prostočasno dejavnost za "neprosvetljene"?

In med vrsticami beremo tudi, ko pravi nadškof, da nam bodo morda priseljenci pomagali k oživitvi naše lastne identitete, da hoče pravzaprav reči, da so se šele sedaj začeli oglašati materialisti in pozitivisti kapitalističnega tipa in so začeli brskati za identiteto in začeli pisati pisma nadškofom o tem, kako je Evropa krščanska. Šele sedaj, ko so prišli "barbari", šele sedaj, ko smo tik pred tem, da postanemo zgodovina, ko zremo v preseljevanje narodov tu in zdaj, ko smo v zgodovinskih časih, o katerih bodo nekoč ljudje brali, kot danes beremo mi o preseljevanju narodov v zgodovini. Priseljenci so, pravi nadškof med vrsticami, bič božji za brezbožno Evropo, ki je zavrgla svojo krščansko identiteto, ki je iz šol in ustanov pometala razpela in degradirala Cerkev na prostočasno dejavnost. Morda boste šele sedaj uvideli svojo zmoto liberalci in neoliberalci, socialistični in kapitalistični materialisti, vseh vrst pozitivisti. Morda boste šele sedaj začeli obžalovati napako, da ste zapustili varno zavetje cerkvenih zidov in gradili družbo na liberalnih načelih, ki so omogočila spreminjanje videza Evrope, kot npr. v Nemčiji, Britaniji, Danski in Franciji. Morda se boste šele sedaj začeli zavedati, kdo zares ste, pravi nadškof, ko ste nas vse spravili v ta položaj s svojimi protikatoliškimi eksperimenti in svojimi liberalnimi načeli demokracije in neomejene svobode za vsako izprijenost. Nadškof je ostro nastavil ogledalo vsem tem, ki danes tulijo in kričijo o priseljevanju, in v njegovih besedah ni nič naivnega, spoštovani.

Da bi vse skupaj izzvenelo še v večji paradoks, pa se na nekem mestu svojega pisma, avtor spravi nadškofu pojasnjevat, kaj je problem muslimanov in muslimanskih dežel. Nikoli ne boste uganili, kaj pravi nadškofu katoliške Cerkve. Problem je, da se muslimani niso sekularizirali. To pa je višek nesramnosti in nezaslišane neumnosti pisca. Torej gre zahodni družbi dobro, ker se je sekularizirala? Torej v tem je tisto krščansko, tisto katoliško, bistvo Evrope. V sekularizaciji! Kako je mogoče, da nekdo napada nadškofa in ga poučuje o tem, da je rešitev človeka, družbe in napredka, sekularizacija? Torej popolna odtrganost od katoliške Cerkve, degradacija katoliške Cerkve na prostočasno dejavnost, kar je produkt sekularizacije, je torej ideal, ki ga priporoča Kavarna Hayek nadškofu v svojem disidentskem kocbekaškem pismu. To je ideal vseh tistih, ki podpirajo in se strinjajo s tem protikatoliškim in protikrščanskim pismom. Katoličanov in katoliške Cerkve ne zanima ali so muslimanske države sekularizirane ali ne, zanima jo zgolj spreobrnenje in zveličanje muslimanov v katoliški Cerkvi. Sekularizacija katoliške družbe pa je frontalni napad na katoliško družbo in Cerkev. In ravno to je utemeljil liberalizem, in ravno to priporoča samemu nadškofu Kavarna Hayek! Kakšna neumnost!

"Tudi jaz sem katoličan, ampak..."

Nadalje se avtor še dokončno diferencira od vsake podobnosti s kristjanom oz. katoličanom, ko se obregne še ob najbolj krščansko oz. Kristusovo trditev, da smo vsi ljudje bratje in da moramo nastavljati drugo lice. Na te besede se ne bom niti odzival, ker so jasen dokaz avtorjevega totalnega disidentstva in celo sovražne nastrojenosti do katoliškega nauka. Niti mu ne bom razlagal kaj pomeni, ko pravimo, da smo vsi bratje.

Za konec pravi Kavarna Hayek, da nadškof ni govoril v imenu vseh katoličanov, ker ni govoril v njegovem imenu. Seveda ni govoril v njegovem imenu, ker je de-facto jasno, da avtor pisma sploh ni katoličan. Zato nadškof ni govoril v njegovem imenu. Vsak razumen katoličan vidi, da prav nič ne priča, da bi bil avtor tega pisma katoličan. Niti ena sama stvar.

Vendar pa je dokončno jasno, da smo dobili kocbekovce novega, kapitalističnega tipa, ki so se iz zamere zaradi nasprotovanja njihovim materialističnim ekonomskim eksperimentom, začeli vse bolj obračati zoper Cerkev in katoličane, ob tem pa pridno in vestno sledijo svojim ideološkim gospodarjem v ZDA, kot so nekdaj kocbekovci socialističnega tipa, sledili gospodarjem v Rusiji in drugim socialistom po Evropi. Vendar ne eni ne drugi niso bili in nikdar ne bodo katoličani, ker le izrabljajo to prežvečeno mantro, "Tudi jaz sem katoličan, ampak...", in jo uporabljajo za napadanje katoliškega občestva in cerkvene hierarhije. Mi vidimo skoznje in jim jasno sporočamo: ne! Ne boste vnesli razdora v katoliške vrste kot jih je vnesel Kocbek in njegovi socialisti.

Če sem pred časom za novega Kocbeka imenoval Branka Cestnika, ki s svojimi nebulozami tava med znaki časa in ob tem pozablja na svoje katoliško poslanstvo, ki mora biti, da spreobrača ljudi, da bi bili rešeni, pa moram sedaj za kocbekovce in katoliške disidente kapitalističnega tipa imenovati Kavarno Hayek in vse tiste, ki so na kakršenkoli način izrazili odobravanje temu nesramnemu in nekatoliškemu pismu, ki želi razdvajati katoliško občestvo v korist nekatoliških idej. Liberalizem je smrtni sovražnik katoličana in katoličan je dolžan se boriti proti njemu kjerkoli se pojavi in v kakršnikoli obliki se pojavi, tudi če pravi, da je konservativen, desen, ali celo krščanski oz. katoliški.

-NeoDomobranec

Predlog odmika od brezplodnih in kontradiktornih primerjav

Vedno, ko kdo premore dovolj intelektualne poštenosti, da skuša v maniri postrazsvetljenske ateistične nadideološkosti načeti temo povojnih pobojev slovenskih kontrarevolucionarnih sil, ki vsaj skuša neizzveneti v neskončnih ampakih najbolj prikladnih relativističnih krilatic, zadene ob zid primerjave z zahodom. Tuji, predvsem pa slovenski postkomunistični zgodovinarji z nazivi, magistri in doktorji bodo v istem hipu primerjali pokol slovenskih kontrarevolucionarnih sil z domnevnimi eksekucijami "izdajalcev" na zahodu, v Franciji in Norveškem, če navedem samo dva primera.

Seveda te vrhunsko izobražene doktorje zgodovine ne moti dejstvo, da je, prvič, mogoče pravno formalno izdati državo in ne naroda in drugič, da po koncu vojne ozemlja nekdanje Kraljevine Jugoslavije ni zavzela Kraljevina Jugoslavija temveč Kraljevini uporniški partizani, ki niso imeli nobene podlage, da bi kaznovali izdajo Kraljevine Jugoslavijo, ki je kot mednarodno pravni subjekt obstajala najmanj do odhoda nemških čet leta 1945. Kje natanko ti doktorji zgodovine vidijo logično in upravičeno kazen za kontrarevolucionarne oddelke, tudi če bi v resnici pomagali sovražnemu okupatorju v škodo lastne države (Kraljevine Jugoslavije), nam ni znano. Zavedamo pa se, da toliko manj vidijo različnost še na povsem praktičnem vidiku, ki je bil v tem, da so slovenski kontrarevolucionarni oddelki spontano nastali na nespontano pritiskanje revolucionarnih oddelkov, ki so skušali izzvati državljansko vojno, kar so komunisti sami priznavali.

Zato torej povsem očitno vidimo, kako neumno in nespametno je primerjati slovensko situacijo z nekimi tujimi situacijami, kjer so določene politične stranke pripravile vse potrebno, da so ob okupaciji prevzele oblast. V tem oziru, se moramo tudi vprašati ali je res prav, da mantrično ponavljamo v raznih publikacijah, da je Slovenija okusila tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem. Mi bi namreč na tej strani trdili, da temu ni tako. Slovenija je okusila le dvoje: okupacijo sovražnih držav in komunizem. Če se prepustimo omenjeni mantri, da je Slovenija  okusila tri totalitarizme, potem enačimo komunizem, ki se je kot ideja razrasel znotraj slovenskega naroda in so mu formo vendarle dali slovenski ljudje, s fašizmom in nacizmom, ki nista bila nič drugega kot zgolj trenutni ideološki naravnanosti dveh sovražnih držav, ki sta okupirali slovensko ozemlje. Slovenci nismo okusili fašizma in nismo okusili nacizma, okusili smo okupacijo in predobro smo okusili komunizem.

Vendar pa je ob tem, da skušajo komunisti primerjati slovensko situacijo z neko poljubno situacijo neke zahodne države, tudi res, da podobno počnemo mi sami, ko se neprestano obešamo na primerjave med našo situacijo in situacijo v Nemčiji ali kjerkoli drugod. S tem pa dajemo legitimiteto primerjavam, ki smo jih navajali zgoraj. Zato na tem mestu predlagamo, da zavrnemo vsakakršno primerjavo med zahodom in nami, dokler zares ne definiramo spremenljivk o katerih se pogovarjamo. Kakor se zdi nesmiselna primerjava eksekucij francoskih "izdajalcev" s pokoli pri nas, prav toliko je nesmiselna primerjava kristalne noči s komunističnim sistematičnim napadom na slovenske katoličane. Seveda, strinjamo se, da je lahko do neke mere podobna, vendar delamo krivico slovenski situaciji, ker jo s takšnimi primeri relativiziramo in priganjamo do napačnih zaključkov, ki ponavadi ne služijo nikomur. Zato predlagamo poudarjanje specifičnosti.

Gotovo se najbrž vsi kdaj, ko stojimo v Kočevskem Rogu ali na Teharjih, sprašujemo ali je res kaj logike v tem, da slehern govorec preden si drzne okrcati komunizem, najprej napade fašizem in nacizem, kot da bi tadva sistema imela res kaj opraviti z nami. Fašizem in nacizem se nas tičeta ravno toliko, kot se nas tiče katerakoli druga ideološka naravnanost države, ki napade in okupira našo državo. Za našo situacijo sta nepomembna, z nami nimata nič. Komunizem na drugi strani, pa ima z nami veliko opraviti, komunizem smo vzpostavili Slovenci sami, ko smo zavedno nasedali kvazinacionalistični, predvsem pa radikalno protikatoliški ideologiji poklicanosti graditi raj na zemlji. Komunizem resda ne bi zaživel v Jugoslaviji, če ne bi bilo angleških intrig, vendar pa je tudi res, da komunizma v Sloveniji ni v življenje poklicalo le nekaj obskurnih žrecev, temveč da so komunizem v življenje poklicali predvsem liberalci, ki so v njem videli tisto moč, ki lahko enkrat in za vselej odpravi stari družbeni red, ki temelji na tradicionalnih slovenskih vrednotah. Brez liberalne retorike in liberalnih intrig v desetletjih pred vojno, tudi komunizem nikdar ne bi zaživel.

Zato predlagamo zavrnitev treh primerjanj:
1. primerjava usode kontrarevolucionarnih sil z usodo pristašev pronemških režimov v zahodnih okupiranih državah
2. primerjava vznika revolucije in napada na katoliško podeželje z raznimi preganjanji raznih manjšin na zahodu
3. primerjava komunizma s fašizmom in nacizmom v oziru na slovensko situacijo

-NeoDomobranec

Upor proti okupatorju - res edina možna pot?

Upor proti okupatorju je glavni steber, ki vzdržuje komunistično mitologijo, po kateri si dajejo zgodovinsko vlogo. Tudi na desni t.j. protikomunistični strani obstajajo ljudje, ki v neki zblazneli iluziji poveličujejo upor proti okupatorju prek vsake meje in menijo, da je upravičen sam po sebi ne glede na vse. Njihovo prepričanje je, da je bil upor proti okupatorju nujnost, torej da je bil nujna neka oblika upora, četudi so jo za svoje namene izrabili komunisti. Da bi ovrgli te nesmisle, smo pripravili nekaj citatov.

"Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)

"Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)

"Prav to so storili OF in komunistični partizani. Čeprav je bila njihova edina pravica razumen in za civilno prebivalstvo neškodljiv boj proti okupatorski vojski, so se v imenu te pravice z boljševiško brutalnostjo razglasili za oblast in uzurpirali vse državne pristojnosti, predvsem tudi pravico do kazenskega sodstva." (Drobnič, 2015)

 

"Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)

"Zato je kljub vsemu treba upoštevati določbo mednarodnega okupacijskega prava, da sovražnikova stabilna dejanska oblast nad zavzeto deželi po prenehanju bojev postane začasna, vendar zakonita oblast. Sodobno življenje brez zakonite oblasti ni mogoče. Tudi v okupirani deželei je treba naprej živeti in vsak dan skrbeti za varnost ljudi in premoženja, za zdravstvo, za prehrano, za promet in javne komunikacije ter za celo vrsto drugih javnih služb in dejavnosti. Za vse to je dolžan skrbeti okupator, zato mora imeti tudi nujne pristojnosti kot zakonita oblast. Zato tudi vojna in okupacija nista brezpravno stanje, kot prikazujejo komunisti, da bi upravičili svoje nasilje in zločine." (Drobnič, 2015)

"Spoštovanje  upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo, pa je perverznost brez primere." (Drobnič, 2015)

"Na narodovem pogorišču, ki ga je povzročila sovražna okupacija, so pod zaščito okupatorjev sami pobili tisoče Slovencev, z namernim izzivanjem zločinskih okupatorjevih represalij pa odločilno sodelovali pri smrti množice talcev in internirancev, pri požigu stotin slovenskih vasi, šol in cerkev, pri uničenju slovenske kulture, premoženja in gospodarstva. Čez 85 tisoč Slovencev je bilo umorjenih zaradi revolucije, tisoči so bili zaprti in preganjani, ogromno je bilo oropanih vsega premoženja, nešteti tudi časti in spoštovanja. Vse to gorje so opravičevali z lažjo, da Slovenci nimajo nobene druge možnosti in da zato žrtve morajo biti. Svoje zasluge so merili s tem, koliko »žrtev so dali«, kar pomeni, koliko smrti so prinesli Slovencem, ne okupatorjem." (Drobnič, 2015)

"Besede, ki so jih komunisti izgovarjali ali zapisali, je zato treba razumeti v njihovem izvirnem srbskem pomenu. V srbščini besedi »narod, naroden« pomenita »ljudstvo, ljudski«. Seveda komunisti tudi pojma ljudstvo niso uporabljali v njegovem širšem pomenu kot skupnost prebivalcev določene države, ampak v ožjem pomenu kot skupnost preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva, prirejenem za partijske potrebe v skupnost izkoriščanih delavcev in malih kmetov - proletarcev. V partijskem jeziku in dokumentih uporabljena beseda narod torej pomeni izkoriščano ljudstvo, ki se mora z razrednim bojem -  revolucijo rešiti vladajočega razreda in samo prevzeti oblast. Narodnoosvobodilni boj zato ne pomeni boja proti tujemu okupatorju za nacionalno osvoboditev, ampak boj za osvoboditev ljudstva - delavskega razreda in prihod na oblast njegove avantgarde - komunistične partije. NOB je torej isto kot revolucija in ne njeno nasprotje." (Drobnič, 2015)

"Prav to so storili OF in komunistični partizani. Čeprav je bila njihova edina pravica razumen in za civilno prebivalstvo neškodljiv boj proti okupatorski vojski, so se v imenu te pravice z boljševiško brutalnostjo razglasili za oblast in uzurpirali vse državne pristojnosti, predvsem tudi pravico do kazenskega sodstva." (Drobnič, 2015)

"Partizanski akti so bili predpisi ilegalne teroristične organizacije, ki je pod krinko upora proti okupatorju izvjala boljševiško revolucionarno nasilje nad slovenskim narodom." (Drobnič, 2015)

"Za smrti talcev so krivi okupatorji, ki so jih povzoročili s svojimi zločinskimi represalijami. Vsi talci pa so posredno bili tudi žrtve boljševiške revolucije, saj brez revolucije ne bi bilo sovražnikovih represalij in jih pred partizanskimi izzivanji tudi ni bilo. Vse partizanske akcije so bile ne samo nespametne, ampak tudi zločinske, saj njihov namen ni bil boj proti okupatorju, ampak revolucija in nasilna sprememba družbenega reda in prevzem oblasti. (Drobnič, 2015)

"Partizani niso bili slovenska vojska, saj se nikoli niso niti imenovali slovenski. Pridevnik slovenski je bil tako pri partizanih kot pozneje v njihovi totalitarni državi prepovedan. Vse, kar je prej bilo slovensko, so preimenovali z geografskimi imeni. Partizani niso bili slovenski, ampak Partizanski odredi Slovenije (POS), slovenska društva so se preimenovala v ... društva Slovenije (izjema je bilo Slovensko planinsko društvo), narod pa je po Marxu in njegovih sledilcih, kot je bil Kardelj, zapisan smrti in se zato ljudi po narodnosti niti ni smelo vprašati." (Drobnič, 2015)

Kot vidimo, ni res, da je bil boj proti okupatorju nujnost ali da neka višja sila terja od prebivalcev upor proti okupatorju. Druga stvar je taktično sodelovanje z okupatorjem, kateremu mnogi krogi predvsemi desni, pripisujejo brezizhodnost in nujno zlo. Mi medtem na tej strani vztrajamo, da je bilo v taktičnem ali netaktičnem sodelovanju z okupatorjem več narodno zavednega kot v celotnem narodnoosvobodilnem boju. Dejstvo namreč je, da sodelovanje z okupatorjem na protipartizanski strani ni bilo nikdar v škodo državi, kar se smatra kot kazniva kolaboracija, temveč ravno nasprotno, v korist državi Kraljevini Jugoslaviji.

Kot drugo zavračamo tudi nesmisle o ponemčevanju, ki ponekod mejijo že na absurd. Ponemčevanje na štajerskem in gorenjskem se je zgodilo samo iz dveh razlogov. Prvič, ker je deželo zasedlo troje okupatorjev in so severne pokrajine padle pod nemško oblast brez slovenskega političnega zastopstva. In drugič, ker se slovenci na štajerskem in gorenjskem niso povezali v politično strukturo, ki bi z nemškimi okupacijskimi oblastmi naredila nekakšen sporazum, ki bi predvidel slovenske pokrajine kot slovensko območje podvrženo nemški oblasti.

Kar se tiče prve točke, to postane jasno, ko si ogledamo italijansko okupacijsko politiko, kateri mnogi pripisujejo, da se je razlikovala od nemške in špekulirajo o vzgibih, v resnici pa je šlo zgolj za to, da se je slovenska politična struktura pravilno odzvala na okupacijo, ko je prepoznala začasno okupacijsko oblast in so pokrajine zasedene od Italijanov ostale slovenske. V korist te teorije v prvi in drugi točki, priča tudi kapitulacija Italije, po kateri so Nemci zasedli tudi kranjsko z Ljubljano in niso več forsirali nobenega ponemčevanja. Ravno nasprotno. To pomeni, čim so Nemci prepoznali, slovensko politično strukturo, ki je bila pripravljena sprejeti njihovo začasno oblast in je dokazala, da gre za lasten narod, so sprejeli slovenski narod kot lasten narod z lastno kulturo in jezikom.

Povedano drugače, sodelovanje z okupatorjem je bilo ključno za preživetje naroda na dolgi rok. Če bi se namreč situacija na svetovnih frontah zasukala drugače in bi Nemci začeli zmagovati, bi bilo nujno, da bi s politično močjo dokazali, da smo slovenci lasten narod z lastno zgodovino in kulturo, upor okupatorju v takšnih razmerah bi prinesel le potencialno eliminacijo naroda. Že v razmerah kakršne so bile na svetovnih frontah, so partizani pri nas z uporom okupatorju naredili več škode kot koristi. Kot beremo zgoraj, so partizani povzročili na tisoče nesmiselnih žrtev, ker so izzivali okupatorja z gverilskim bojevanjem, ki je veliko bolj prizadelo prebivalce, kot bi jih prizadelo, če bi se partizani organizirali v resno vojaško strukturo in proti okupatorju nastopili po pravilih vojaškega postopanja. (Če slučajno kdo resnično ne ve zakaj je gverilsko bojevanje usodno za prebivalstvo, naj se poglobi v študiranje medvojnih dogodkov predvsem pri točki streljanja talcev oz. okupatorjevih represalij).

NeoDomobranec

Je narod res jezik?

Počasi postaja vsem jasno, da narodno osvobodilni boj "slovenskega naroda", ki naj bi se vršil v letih 1941 - 1945 v okviru OF temelji le na dveh mitih, na katerih stoji ali pade. Namreč NOB je z izjemno pretkanim diskurzom in zgodovinopisjem prignal slovenski narod do tega, da razume zgodovino Slovenije kot nekaj, kar se je začelo leta 1941 (do natančnega datuma se še niso uskladili) z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte (PIF), oz. Osvobodilne fronte (OF), (bistvene razlike tu pač ni). Pred tem dejanjem zgodovine Slovenije praktično ni bilo in vsa dejanja domoljubja in narodne zavesti so se mogla zgoditi šele po tem dejanju, prej niso obstajala. Tudi sama narodna zavest oz. domoljubje sta se po tem fantastičnem diskurzu ali zgolj percepciji zgodovine, ki se je začela z ustanovitvijo PIF/OF, zreducirala na neke zelo pavšalne opise. Skratka narod ni bila več tradicija in vse tisto iz česar se je narod, in posameznik tega naroda, izoblikoval, temveč je narod postal zgolj in samo jezik. Slovenski jezik je postal glavna in edina lastnost naroda. S tem so komunisti omogočili, da je narod postal nekaj nedoločnega, nekaj relativnega, zamenljivega, obenem pa jim je še vedno uspelo obdržati v narodu neko piškavo narodno zavest, ki je bila v resnici brez vsake vsebine, a je bila vendarle dovolj prikladna, da ji je nasedla liberalna buržoazija, ki ni bila nikdar narodna, dokler je imela narodnost zgodovinsko realno vsebino, torej tradicijo.

S tem, ko je narodnost postala zreducirana na jezik, je komunistom in njihovim faktičnim predhodnikom liberalcem in raznim nasprotnikom katoliške tradicije slovenskega naroda, uspelo integrirati narod v svoje ideološke nazore in ideje, kajti narod, kot rečeno, je postal nekaj relativnega. V njem ni bilo nič več takšnega, kar bi ga delalo determiniranega nekim zgodovinskim okoliščinam, kar bi ga delalo določnega, s tem, ko so narodu pripisovali zgolj in samo jezik, kot edino determinanto, so narod naredili za nekaj nedoločnega, nekaj kar nima ne tradicije ne realne zgodovine. Vse je socialni konstrukt, le jezik je povsem nevtralen in kot takšen je bil za njihove namene zares prikladen. Pri tem pa se niso zavedali, da se tudi jezik ni poenotil sam po sebi, temveč je terjal državo oz. posameznike same, da so pristali na določeno obliko jezika, s tem ko so začeli brati v določenem jeziku in sprejemati njegove zakonitosti. Šele organizirana država, ki forsira določen jezik v svoj izobraževalni sistem, pa sploh legitimira jezik in ga naredi za nekaj značilnega za lasten narod.

V tem oziru lahko torej bolje razumemo moderne breznarodne narode, ki temeljijo na (pol)levičarskih ideologijah kjer je narod nekaj brez vsake vsebine. Vendar, da ne bo pomote, prvi smo, ki bomo priznali, da je narod vendarle nekaj (post)modernega, a vendar bi, če že sprejemamo narod, kot nekaj dejanskega, temu narodu vendarle pripisali nekaj, kar ga dela za narod in ga bi ločevali od države. Če se boste na tem mestu odločili, da želite izvedeti, kaj narod sploh je glede na trenutne definicije, a ne boste imeli časa oditi v knjižnico po kakšen arhaičen skupek popisanih listov, boste najbrž izbrali najbolj logično rešitev in se boste obrnili na spletne enciklopedije, da razrešite svoj problem. Odločili se boste za tri enciklopedije, slovensko, hrvaško in angleško Wikipedijo, za boljše ravnotežje, pa boste dodali še Merriam Webster, SSKJ in Oxford Dictionaries. Če ste človek, ki ne mara kompliciranja v oziru do pavšalnih definicij, se boste vrnili pomirjeni, v nasprotnem primeru pa se vam bo odprlo zgolj še več vprašanj, ki jih bodo te definicije ponudile.

Ugotovili boste namreč, da je še najmanj pavšalna definicija hrvaške Wikipedije in si boste rekli, dobro narod je vendarle narod. Ampak, je res? Največji problem za vsak narod predstavlja vprašanje severne amerike, torej ZDA in Kanade. So američani narod? So kanadčani narod? Kaj je narod? Koliko časa mora preteči od skupnih prednikov, skupne zavesti, skupnega porekla, karkoli naj bi to že bilo? So podpisniki ameriške deklaracije dovolj skupni predniki za narod? Na koncu vas bo zadovoljila le ena utemeljitev. Narod = državljanstvo. Državljanstvo = država. Narod je le socialni konstrukt.

Kar pa vas bo najbolj presenetilo, tudi če boste odklonili vsakakršno relativizacijo naroda in se boste pretvarjali, da natanko veste, kaj je narod in kako narod izgleda, bo najbolj pavšalna definicija naroda v SSKJ. "Skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest." To ni nič drugega kot definicija države. In s tem uvidom se boste napotili še na druge definicije in uvideli, da lahko prav vse zadostijo le potrebam po definiciji države ne pa naroda. Zato so komunisti lahko govorili o narodu in se borili za narod, ker to ni bil več tisti narod, ki je bival od početkov na tem ozemlju in govoril neko različico tega jezika, to ni bil narod, ki je zidal cerkve, postavljal kapelice in razpela, to ni bil narod, ki je zrastel skupaj s samostani in velikimi katoliškimi možmi in ženami. To je bil narod, ki je imel skupno zgodovino in skupne prednike. Ta skupna zgodovina in skupni predniki pa sta bila ustanovitev PIF/OF in revolucionarni boj proti okupatorju ter ustanovitelji OF/PIF in partizanski borci.

Komunisti in njihovi pomagači zato svoje zgodovinskega poslanstva niso razumeli le v funkciji domnevnega boja za oblast, kaj šele le v funkciji boja proti okupatorju. (Slednje vendarle pade že s tem, da se proti okupatorju niso borili v korist svoje države, temveč v korist nove države, ki so jo želeli zgraditi na ruševinah stare in so to tudi uresničili). Oni so svoje poslanstvo razumeli kot osvobajanje ljudstva in tudi naroda, ki ni narod zaradi ničesar drugega, kot le zaradi skupnega jezika, iz rok katolicizma, ki je neločljivo preveval narod in se je na podlagi njega vendarle izoblikovala narodna kultura in narodna tradicija. Zato je za komuniste vsa tradicija in kultura do leta 1941 povsem zanemarljiva in zato razumejo kot edino narodno kvaliteto le jezik. Šele tedaj so se lahko identificirali kot borce za narod, ali nekje celo kot narod, ko so prek relativiziranja naroda na jezik, sam narod degradirali na nekaj, kar je poljubno glede na okoliščine. Šele če razumemo, da v slovenskem komunizmu ni nikdar šlo za narod temveč državo, lahko doumemo zakaj so govorili o borbi za narod obenem pa so negirali sleherno kvaliteto naroda izpred leta 1941, ki se ni podala njihovi ideološki liniji.

Problem do katerega smo tu prišli, pa kot je bilo že nakazano, ni problem le slovenskega naroda, temveč pojma naroda nasploh. Ker je narod izrazito moderen koncept je bil s tem obsojen tudi na votlost in brezvsebinskost. Tu pridemo do začaranega kroga, kjer narod ne pomeni nič drugega kot državljanstvo, ker če je narod nekaj, kar ni relativno, potemtakem ne moremo sprejemati komunistične percepcije po kateri je narod brez tradicije, če pa je relativno, potem vzdrži koncept naroda le toliko dokler vzdrži določena država, ki potem sama redefinira kaj narod je in kako ga bo obravnavala. Vendar pa se tu zapletemo v še več vprašanj. Kako je vendar mogoče, da bi neka revolucionarna politična stranka, ki je sredi sovražne okupacije začela razredni boj in je naposled odpravila Kraljevino Jugoslavijo, do katere bi morala, če bi imela kaj domovinske zavesti, ostajati lojalna, tako zelo skrbela za narod?

Odgovor se javlja v tem, da če bi partizani svoj boj proti reakcionarnim elementom oz. belogardizmu, kakor so sami imenovali ostanke jugoslovanske (Kraljevina Jugoslavija) uprave, imenovali kot boj proti državnim izdajalcem, kar bi bili potencialni izdajalski kolaboratorji edinole lahko, bi s tem kot državne izdajalce ožigosali tudi same sebe, ker so bili protidržavni in niso nikdar skrivali, da želijo vzpostaviti lastno državo. Zato so morali spretno odvrniti pozornost od svojega protidržavnega delovanja, ki je šlo z roko v roki s sovražniki države, torej okupatorji in ga usmeriti na neko nedoločno protinarodno delovanje, ki pa naj bi ga bili krivi njihovi nasprotniki. Narod kot koncept pa je bil dovolj ohlapen in nedoločen, še posebej po identifikaciji le-tega z jezikom, (kar smo obdelali prej,) da jim je zagotavljal odličen alibi za t.i. narodno osvoboditev, ki naj bi se zgodila s tem, da ko se odpravi, do Kraljevine sovražno okupacijo, se istočasno odpravi še Kraljevino samo.

Komunisti so razumeli koncept naroda dovolj postmodernistično, da so razumeli, da je narod povsem prazen koncept s katerim je mogoče po mili volji razpolagati, dokler ga razumemo dovolj ozko in dovolj široko. Če je narod nekaj kar je povsem ločeno od vsake zgodovinske pogojenosti, če je narod nekaj kar živi le skozi jezik, (ki je vendarle poenoten šele v okviru države,) v določenem trenutku in prostoru, potem je mogoče z njim po mili volji razpolagati. Lahko je vse in lahko je nič, ker ne eksistira drugače kot le v neki abstrakciji.

Nova bloga

Od sedaj dalje se torej NeoDomobranec projekt deli na tri bloge, kar naj bi služilo za večjo preglednost prispevkov. Ti trije sklopi so: ta blog NeoDomobranec ostaja še vedno posvečen ozkim vprašanjem kontrarevolucije 1942-1945 ter problemom 1941-1945, blog Kar nam po pravici pripada je namenjen ideji slovenske katoliške rekonkviste oz. alternativne kontinuitete s predvojno in medvojno kontrarevolucijo, tretji blog, Črna garda iz kota! pa je namenjen odzivom na članke in bloge različnih avtorjev. Spodaj so povezave, za lažjo navigacijo med vsemi tremi blogi pa so vključene povezave tudi tik pod naslovi oz. opisi blogov.

Upam, da bo to doprineslo k večji preglednosti tega bloga.

Povezave:
 
Kar nam po pravici pripada (slovenskarekonkvista.blogspot.com)

Črna garda iz kota! (crnagarda.blogspot.com)

Kritično (in nepotrebno?) razločevanje

S tem, ko se nam tem mestu sedaj lotevamo teme razločevanja duhov na protikomunistični strani, najbrž ne doprinesemo k ničemer zares koristnem, vendar pa vseeno pokažimo, tistemu, ki želi videti,  bistveno razliko.

Govorimo namreč o tem, da je potrebno nujno razlikovati med osebnostmi, ki so zgolj v nasprotju s komunistično dediščino in zgodovino zaradi nekih različnih uvidov in med osebnostmi, ki so v liniji s slovensko kontrarevolucijo. Namreč ljudje velikokrat ne vidijo, da zavračanje komunističnih zločinov in raziskovanje teh zločinov, ne pomeni, tudi linijske sorodnosti z žrtvami oz. njihovim svetovnim nazorom.

Mnogokorat pa smatrajo ljudje, te ki se izpostavijo in raziskujejo komunistične zločine, predvsem v odnosu do pokolov domobrancev, za prodomobranske. Nazivajo jih z domobranci in jih skušajo prikazati kot kontrarevolucionarne elemente. In čeprav to miselnost delijo tako ljudje na desni, ki so prepričani v svetovno nazorsko sorodnost, kot ljudje na levi, ki sovražijo vse, kar pride navzkriž z njihovo zapuščino, pa je popolnoma napačna.

Pri nas je sicer res velik problem, da so vsi vodilni raziskovalci pokolov in komunističnih zločinov, nekdanji komunisti. Vendar nas to še zdaleč ne bi motilo in nas tudi ne moti, vendar vseeno ti ljudje niso istega svetovnega nazora kot so bili domobranci oz. celotna slovenska kontrarevolucija, njih ne zanima relacija revolucija - kontrarevolucija pri vprašanju spremembe družbenega reda, temveč jih zanimajo samo zločini, ki so se pri tem izvršili. Oni zavračajo zločinsko naravo komunizma, ne pa tudi komunizma samega. Ti ljudje se niso na nobenem mestu identificirali kot pristaši predvojnega katoliškega tabora, kaj šele kot pristaši tiste ideje, ki je vodila vaške straže in kasneje domobrance v upor proti partizanom. In vendar jih mnogi imenujejo domobranske in domobrance.

Naj na tem mestu izpostavimo le dva avtorja, ki sta velikokrat napačno umeščena v "domobranski" tabor. To sta Dežman in Leljak. Oba imata komunistično preteklost, oba raziskujeta komunistične zločine in ne en ne drugi nista pristaša domobranske strani.

Kateri vzgibi ju vodijo k raziskovanju se ne bomo spraševali, ker je na tem mestu in za to temo, to popolnoma irelevantno in ker vemo, da so ti vzgibi najbolj odlični. Pomembno pa se je zavedati, da ne Dežman, ne Leljak nista ideološko (ali kakor koli že hočete to imenovati) sorodna, kaj šele istorodna s katoliškim predvojnim taborom ali domobranskim taborom.

Da to ostaja večkrat nejasno, je predvsem krivo dvoje, prvič, komunistično napadanje obeh avtorjev z opisi in zmerjavkami, ki so drugače rezervirane za kontrarevolucionaren tabor in drugič, ker se avtorja nikoli sama o tem ne izjasnita, (vsaj res javno ne) v strahu, da bi s tem odgnala določen del ljudi, ki tako ne bi več kupovali njunih knjig.

Pri Leljaku zaenkrat še nismo zasledili ostrejšega napada na kontrarevolucionarno stran (lahko pa se motimo), saj je videti dokaj indiferenten do ideološke vsebine obeh strani. Razlog zakaj vemo, da je temu tako in zakaj vemo, da ni pristaš domobranske strani, pa je v tem, da se ne ukvarja le z vprašanjem revolucija - kontrarevolucija, temveč se ukvarja z vprašanji zločinov komunizma sploh in tako zelo veliko svojega raziskovanja posveča predvsem interkomunističnim zločinom in delovanju Udbe daleč po vojni in nekaj let pred osamosvojitvijo. Zelo nazorno lahko vidimo to njegovo usmerjenost, če se osredotočimo na njegovo knjigo Dirigent s pištolo (2010), v kateri umor dogodek, ki se je zgodil med komunisti. Ideološko soroden človek bi bil do takšnega dejanja indiferenten, ker se vendarle tiče le komunistov samih. Vendar pa je mogoče opaziti, da ti, ki niso ideološko na strani kontrarevolucije, radi izdelujejo percepcijo, da gre pri komunistih za dva tabora, pri čemer naj bi dokaj ozka peščica slabih komunistov izrabila in škodovala dobrim komunistom.

"Takoj pa sem dojel, da je bil ubiti Zdravko Rus nečak Josipa Rusa, soustanovitelja OF, člana sokolske predvojne zveze in v času umora podpredsednika Prezidija FLRJ. Zdravko − sin in Zdravko − oče sta name naredila poseben vtis. Iz zapisnikov zaslišanj je razvidno, da sta bila odločnega značaja. Oče Zdravko je za svoje sinove storil vse in nikoli ni pokleknil pred okupatorjem ali novo komunistično oblastjo. Z obojimi je sodeloval le toliko, da je preživljal svojo ženo in tri otroke, Zdravka, Boruta in Jerka. Sin Zdravko je bil inteligenten, živahen mladenič, ki si je želel pestrega in polnega življenja. Kmalu je razumel, da je v državi zaprt, da kljub stricu, ki je bil na položaju, ne bo mogel uresničiti svojih želja."
- Roman Leljak (iz opisa knjige: Knjiga Dirigent s pištolo), 2010

Podoben problem nastane, če se ustavimo ob Angeli Vode. Tam podobno, Vodetova ne preneha biti komunistka zaradi komunizma, ki je družbena perverzija sam po sebi, temveč jo komunizem sam izvrže s tem, ko sama zaide v spor z drugimi komunisti. Torej kdaj natanko je prenehala biti komunistka? Namreč vedeti moramo, da je Vodetova morda že res prenehala biti komunistka zaradi raznih zločinskih komunističnih praks, ni pa prenehala biti ideološko komunistična. In to na žalost pokaže pravi obraz vsakogar, ki poveličuje Vodetovo, saj s tem kaže na to, da je zoper komunistično nasilje, ni pa zoper komunistične družbene nazore, ki ne vključujejo zgolj in samo partijske diktature in luciferijanskega nasilja.

Pri Dežmanu pa je ideološka nesorodnost s kontrarevolucijo popolnoma očitna, saj se ne trudi skrivati, da noče razumeti narave revolucije in kontrarevolucijo odkrito napada in revolucijo relativizira. Tako beremo v enem njegovih člankov:

"Zavzemam se za to, da sprejmemo v svojo zgodovinsko zavest našo državljansko vojno kot krvavo in sočno dejstvo, dejstva o norosti naših prednikov, ki so ponoreli in se klali med seboj."

"Če partizani po boljševističnem receptu izzovejo državljansko vojno in so vodilni klavci v letih 1942 in 1943, domobranci v obdobju svoje največje premoči v letu 1944 koljejo več kot partizani."

 

"Saj je tudi partizanstvo več svoje  preživetvene moči črpalo iz tradicije kakor iz modernizacije. Zato je treba odkriti tudi partizansko vero, partizansko sočutje, partizansko ekologijo, predmoderno partizansko vest..."

"Državljanska vojna je ena od temeljnih prvin vojnega časa in je tako zaradi partizanskih kot zaradi protipartizanskih potvorb še globoko v megli."

"Njihove dezertacije so množično dejanje nacionalnega odpora, večinsko so prešli v aktivno bojevanje proti nacizmu in posledično v revolucijo. Le manjšina se jih je odločila za protikomunizem in kolaboracijo."

"Šele potem bomo lahko ocenili, kolikšna je odgovornost okupatorja, kolikšna je odgovornost partizanske in koliko slovenske protipartizanske strani."
-Jože Dežman, 2007

Kot lahko vidimo se skuša Dežman predstavljati kot indiferenten raziskovalec, ki gleda nazaj v zgodovino in popolnoma neobremenjeno, z distanco vidi probleme tistega časa. Temu pa bi še verjeli, če nas ne bi zaposljeval dvom o vprašanju koliko pa je vendar še ostalo v njem komunistične tradicije, ki, kot rečeno, ni le vprašanje družbene kozmetike. Njegova nesposobnost priznanja, da je bila revolucija tista, ki je po logičnih zakonitostih družbe izzvala kontrarevolucijo in je šele na tej točki prišlo do državljanske vojne, mu preprečuje, da bi se vprašal: "kako se je začelo?"

Operiranje z izrazom državljanska vojna lahko zelo zavaja, če ne upoštevamo, da ima ta državljanska vojna nekje začetek in da ni res, da se je šlo obema stranema samo za oblast. Medtem, ko so komunisti začeli revolucijo, so bili protipartizanski odredi čista reakcija na to družbeno spremembo in seveda na nasilje, ki se je tikalo njihove eksistence same, vendarle!

Dežman in Leljak oba zavzeto raziskujeta komunistične zločine, ki so se zgodili bodisi nad slovenskim narodom torej, katoličani, kot tudi med komunisti samimi, vendar pa je nujno, da vemo, da noben od njiju ni ideološko skladen s slovensko kontrarevolucijo. To nam more pomagati, da ne bi kdaj zašli v zmedo in da bi znali videti relativizem, kadar se pojavi.

-NeoDomobranec